nedelja, 30. september 2007

Pozabita na hčer, Sandra Gregory


Huuuh, tale knjiga mi je pa dala nekaj materiala v razmislek. Kar precejšnen vpogled v dogajanje za zaporniškimi zidovi. Domnevam sicer, da še dosti več, kot je opisanega v knjigi, a že to... Ma če koga mika dilanje, naj prebere, pa bo minilo. Hitro in neboleče.

Nikoli nisem kaj dosti razmišljala, po kakšnem principu delujejo zapori oz. kako se tam dogaja t.i. prevzgoja. No, ena informacija iz prve roke. V stilu "kdo bo psihično močnejši". Nekaj let preživeti v "Bangkoškem Hiltonu", v umazani celici, cca 60m2, kjer so poleg 70-120 zapornic spali še mačke, ščurki, podgane in ostali hišni ljubljenčki. Potem odnos in popolna neobčutljivost paznic do zapornic, tudi ko smrt postane nekaj čisto vsakdanjega. Če pozabijo pospraviti kakšno truplo, da to vendarle eksplodira na vročini. Ja, pač. Se zgodi. Tako tudi Sandra pravi, da je razvila neobčutljivost na takšne dogodke. Moraš, da preživiš. Kazni za neupoštevanje zaporniškega reda - od batin s pendrekom, do čiščenja greznice (ja, do pasu v drek in potem prepoved "tuširanja", če se tistemu umivanju lahko reče tuširanje), stanja na žgočem soncu, ... Ja, ni ravno balzam za psiho.


Ko sem brala to, sem misnila, da to je pa res top of the top, kar se človeku lahko zgodi v zaporu. No, očitno se lahko tudi angleških zaporih pohvalijo s "svojimi metodami". Sicer bolj user friendly prostori - s TV-jem, radiem, revijami, ni cenzure, skozi katero bi moralo vsako pismo, spodobni tuši in wc-ji, možnostjo študija na daljavo, telovadnice ... Možno tudi, da je Sandra angleške zapore doživljala še kot večji pritisk, ker je bila že relativno dolgo notri (skupaj s tajskimi 7,5 let) in ker se dolgo časa nikamor ni nič premaknilo z njeno pomilostitvijo. Več je bilo psihičnega nasilja v smislu, da so imeli posamezni pazniki/paznice koga na piki, da so ustrahovali in nadlegovali zapornic. In že samo dejstvo, da si v elitni družbi morilcev, pedofilov, posiljevalcev ne vpliva ravno vzpodbudno na moralo. In to da te brez kakršnega koli pojasnila premeščajo iz enega v drug zapor, v takšnega ki je na glasu "najhujšega na Otoku".

Še malo zaporniške zabave: Podtakneš požar, tako da je treba poklicati gasilce. In kaj se lahko tem zapornicam boljšega zgodi, kot da v njihove prostore zakoraka cela četa MOŠKIH !!!! :D

Predvsem me je pritegnil psihološki vidik knjige oz. njeno doživljanje zapora in ostalih zapornic. Čeprav moram reči, da mi je malce dvignilo pritisk, ko začne opravičevati in razlagati kako ok je ženska, ki je bila obtožena 9 umorov, od tega njen otrok in pastorka. Pa ja! Mogoče "kriva" tudi časovna distanca, s katere je pisala svojo zgodbo (?). OK, je žensko pač spoznala v "drugi luči", samo ne mi nalagat o prijaznosti! Da ženska rabi psihiatra pa ja. Saj res... O tem pa ni nič napisala, če so imeli kakšno psihološko/psihiatrično zdravljenje. Nek zdravnik se je vsake toliko prikazal - v supergah, da je lahko na hitro zlaufal ven, če bi bilo treba :)

Drage bralke in dragi bralci, to bo za danes vse. Vaša poročevalke iz "Bangkoškega Hiltona" se počasi odpravlja v horizontalne dimenzije.

p.s. Danes sem si pa privščla en dooooolg sončen (!!!) sprehod. Ja, je za zapisat. Sonce se sem ne zgubi pogosto.



sobota, 29. september 2007

Pijevo življenje, Yann Martel



Mogoče naslov koga asociira na padra Pia, italijanskega meniha, poznanega po stigmatah. Ne, nobene veze z njim. Knjigca je super, priporočam v branje. Ne bom pa tukaj o vsebini, google premore kar nekaj povzetkov.

V prvem delo knjige me je pritegnilo Pijevo raziskovanje različnih ver. Je ugovotil, da on bo pa hinhujec, kristjan in musliman. Vse lepo in prav, dokler vsi trije "očetje" teh cerkva niso izvedeli, da Pi pa le ni SAMO hindujec/kristjan/musliman. So se skupaj s Pijevo družino srečali na nedeljskem sprehohu. No, takole so pandit, župnik in imam zagovarjali, zakaj je le njihova vera prava (na str. 81-83):

(imam) " Hindujci in kristjani so malikovalci, veš. Imajo cel kup bogov." "Muslimani pa kup žena", je siknil pandit. Župnik je oba premeril s prezirljivim pogledom. "Piscine," je skoraj zašepetal, "samo Jezus prinaša odrešitev." "Traparija! Kristjani ne vedo ničesar o veri, " je zarobantil pandit. "Že zdavnaj so zašli z božje poti," je dodal imam. "Kje pa je Bog v tej vaši veri?" se ni dal župnik. " Niti enega samega čudeža ne poznate. Je to sploh kaka vera?" "Vera je, ne pa cirkus, kjer mrliči vsevprek skačejo iz grobov. Muslimani se držimo temeljnega čudeža življenja. Ptice, ki letijo, dež, ki pada, žito, ki raste... Ti čudeži so nam povsem dovolj." "Vse lepo in prav, ampak mi radi vemo, da je Bog res z nami." "Aja? Veliko je imel od tega, da je prišel med vas, ni kaj. Skušali ste ga ubiti! Pribili ste ga na križ z debelimi žeblji. Se mar tako ravna s prerokom? Mohamed, mir z njim, je med nami širil božjo besedo, ne da bi ga kdo poniževal, in umrl od starosti." "Božjo besedo? Tisti nepismeni puščavski kramar? Navadne epileptične blodnje, ki jih je povzročilo zibanje na kameli, ne pa razodetje. Če mu ni že prej sonce spražilo možganov." ... "Pravi se oglaša! Gonjač sužnjev, zagovornik kastnega sistema. Hindujci spravljajo ljudi v suženjstvo in častijo načičkane lutke." Imam je kar pihal. "Hindujci obožujejo zlata teleta in klečijo pred kravami," je pristavil lonček župnik. "Kristjani pa klečijo pred belcem. So častilci tujega boga in prekletvo za vse druge rase." "Pa še svinino jedo, kanibali" je pribil imam.

In še ena iz splava...

"Marsikaj postane pogrešljivo. Srečo najdeš, kje jo pač lahko. Si na samem dnju pekla, pa sproščeno sediš s prekrižanimi rokami in se smehljaš kot najsrečnejši človek na svetu. Zakaj? Ker imaš v vedru majhno crknjeno ribo." (str. 230)


Mi je všeč zgodba, pa tudi humor je super. Tisto zgoraj, kreg treh ver, sem se na glas smejala v letališki čakalnici :D



Rakci v sojini omaki s curryjem

  • čebulo in česen sem na hitro prepražila na kokosovi maščobi
  • dodala rakce
  • prilila malo sojine omake
  • curry v prahu
  • malo čilija
  • sveže mleti poper
  • na koncu še sladka smetana (sojina)
  • sol
Priloga: basmati riž

*Nič ne bi bilo narobe, če ne bi najprej solila in potem dodala še sojino omako, ki je že sama po sebi precej slana. Hja, se zgodi. Tudi najboljšim.


Namaz z zeleno in korenčkom

Ugotavljam, da je biokišta ena zlo fajn zadeva. Poleg tega da vsak teden dobim res fino zelenjavo in sadje, zelo dobro vpliva tudi na mojo domišljijo. Verjeli ali ne, prav vsak teden dobim vsaj eno stvar s katero nimam pojma, kaj naj počnem. Recimo cel gomolj zelene. Ok, če bi kuhala juho, ni problema. Glede na to da je ne... Sem naumila en namaz. In sploh ni švoh!
  • zeleno in korenček sem naribala (več zelene kot korenčka)
  • vmešala v namaz Philadelphia (lahko tudi skuto, kislo smetano)
  • dodala še malo olivnega olja, da je bila masa bolj kremasta
No, to je to. Simpl ko pasulj.

četrtek, 20. september 2007

Blogerji za okolje



Še dobro, da tole veselo promoviram naokoli, da bi pa sama dala na blog...
No, ni prepozno.

Povej naprej tudi ti. Več pa na http://blogactionday.org/



ponedeljek, 17. september 2007

Irska (Éire)

Za začetek malo stresa
Začelo bi se lahko tudi boljše. Moj najbolj stresni del potovnja z letalom je čakanje na prtljago. Kaj še so mi zgubili kufer!?!? In čakam. In čakam. In čakam. Po mojem da pol ure, mojega zelenkota pa nikjer. Sranje! Cela živčna! Vsi pobrali svoje stvari, mojega še vedno nikjer. In potem sem ugotovila, da sem čakala pred napačnim trakom. Frankfurt z Lufthanso in ne Frankfurt z Ryanairom!!! Gremo naprej. Seveda je še trajalo par 10 minut, ker se je moj kufer pomešal poljskimi. Dobila. Huh!!!
No, pa pojdimo. Iz Dublina z vlakom do zahodne obale.
Navdušena!!! Ljudje, pokrajina... Vse je bilo super.
Ljudje
Recimo, da ena malce manj zaželjena izkušna, a nič tragičnega. Tipo v rent-a-car agenciji naju je nategnil za vsa možna zavarovanja. Ker... baje ful kradejo avtomobile in če ne zavaruješ proti kraji... In za vsako majhno prasko, ki jo narediš... Ja ja, še eno zavarovanje. No, na koncu sva le izkoristla malo zavarovalniškega bonusa. Dollyna leva ritnica je imela bližnje srečanje s traktorsko gumo in fasala eno modrico. Nič hujšega. No, tale stric je bil res malo tečen. Midva pa naivca in plačala (skor) vsa zaravoranja.
Ostali pa super, res zelo zelo pozitivno presenečenje. V dobro voljo me je spravil že šofer avtobusa v Dublinu. Nimajo namreč posnetkov, ki ti povejo, katera bo naslednja postaja. To naredi šofer sam, v živo. In ta je imel očitno dober dan in je zabaval kar cel avtobus. Tudi v trgovinah in restavracijah prijaznost na višku. Najmanj kar dobiš je Hi. How are you? How's your day? Lastnika obeh B&B še posebej ustrežljiva. Enega je malo skrbelo, da ne bom lačna. Če človek ne je mesa, je pri zajtrku pač prikrajšan za slanino, klobasice in t.i. puding. In ko smo že pri hrani...
Hrana
Glede hrane nisem posebej eksperimentirala. Definitivno sem v 4h dneh pojedla več jajc kot jih sicer v celem mesecu. Full Irish breakfast je zelooo obilna zadeva. Za začetek malo kosmičev z jogurtom/mlekom. Potem pa bomba. Pečena jajca, slanina, klobasice, puding (podobno krvavicam, se mi zdi), fižol, popečen paradižnik in gobice. Mislim, da je to to. Na kruh še maslo, ker suhega kruha res ne moreš jest. Slišali pa so tudi za marmelado. Čaj in kava prideta zraven. Sama sem se držala bolj kosmičev in vmešanih jajc, kave in čaja. Je bilo ok.
Nisem vedela, da je losos irska zadeva. In to prav fina. Dimljen losos serviran na črnem kruhu (z maslom, da ne bo pomote). Super!
Pokrajina
Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Balzam za dušo in oči. Itak ful rada bluzim po naravi, tako da so bili ti dnevi čisto zame. Še posebej klifi. Baje da bi bilo lahko vreme tudi boljše... ali slabše. A se ne bom pritoževala. Narava je ponudila čudovito predstavo. Najbolje pogledati kar fotke.
Eno malo presenečenje
Mestece po imenu Gort. Tja sva prišla v temi. In tole mesto... Jao. Ena dolga siva ulica, z nekaj neuglednimi pubi in trgovinami na vsaki strani. Not nice. Poiskati B&B. V prvem je teta ponujala po plesni smedečo sobico. Ne ne, hvala. Gremo naprej. Drugi je bil zadetek v polno. Še vonj po novem. No, če iz pipe ne bi tekla rahlo rjavkasta voda, tudi nič hudega. Baje da je voda ok, samo pač takšne barve. No ja...

In sredi temačnega Gorta ena mala simpatična oaza, Gallery Cafe- restavracija, hostel in galerija v enem. Presenečena, da so čeljusti visele do kolen. Domač in prijeten ambient. Oprema zelo posebna, arty. Na meniju večinoma vegetarijanska hrana, kava in čaji biološke pridelave in fair trade trgovina. Testo za pico naredijo tudi iz pire, če je takšna želja. Sveže narejene testenine, napitki s sojinim mlekom (eden z dodatkom spiruline). Ja, ko bom velika in imela svojo restavracijo, bo to to. Zanimivo, zadnje čase kar dobivam prebliske za svoj biznis :)

nedelja, 9. september 2007

The Cave of the Yellow Dog



Tale film me je pa čist prevzel. Film o življenju mongolskih nomadov. O preprostem življenju, preprostih ljudeh in iskrenih nasmehih.

O življenju na prostranih pašnikih in v pisanih šotorih. Kje otroci gradijo hiše iz posušenih govejih drekcev in iz oblakov rišejo živali na nebu. Kjer ljudje v mestih lulajo kar v hišah. Kjer so le otroci tisti, ki se lahko spominjajo prejšnjih življenj, odrasli pa vedo, da je verjetnost, da se človeško bitje ponovno rodi kot človeško bitje tolikšna, kot je verjetnost, da riževo zrno obstane na konici igle. In da je zato to življenje še toliko bolj dragoceno.


Dan za pižamo

Sicer poredko, zgodi se pa le. Danes recimo. In še vedno traja. In paaaaašeeeeeeee!!! Eden izmed... Lazy days.

Zjutraj (ob 11h) sem vstala, si stisnila grenivko in kozarec nesla kar nazaj v posteljo. In začela z branjem knjige Pijevo življenje. Glede na to da sem še čisto na začetku, o knjigi nimam kaj dosti za povedat.

No, želodec je le zahteval premik proti kuhinji in si za zajtrk (ob 12:30h!) zaželel toast s sirom, paradižnikom in baziliko. Zraven še kavico iz kafetiere (ja, pomemeben podatek, ker nisem ravno ljubiteljica kave, če mi pa že zadiši, je to to). In ker sem imela na mizi knjigo o kitajski masaži in kitajski medicini, sem seveda še sem pokukala. In sicer poglavje o 5h elementih (les, ogenj, voda, zemlja, kovina) in o (ne)ravnotežju le-teh. Seveda sem ugotovila, da sem pravi pacient, ker sem vsepovsod nekaj našla. Menda se to dogaja tudi študentom medicine/psihiatrije. Ne vem. Morajo sami povedati.

Dan torej v znamenju branja in prehranjevanja. Vmes sem še malo pobrskala po netu in pobožala rožce.

In sem še vedno v pižami. Glede na to da potencialnega obiska očitno ne bo, bom tako tudi ostala do zjutraj :) In pogledala Brokedown Palace.


sreda, 5. september 2007

Čudna so pota Gospodova...

Mene naslednji teden vodijo na Irsko.
Ma kaj naj rečem?
KOMI ČAKAAAAAAAAAAAAAM !!!!!



nedelja, 2. september 2007

Do you like my friend?

Tako se je začel sicer zelo kratek dialog med mano in eno gospodično včeraj zvečer. Menda sem bila všeč njenemu prijatelju. Ona me je ogovorila, on pa kar stal tam zraven.

Ja dečko dragi, kaj zdaj to?

Sama nisem lovske sorte, mi je ljubše, če sem ulov :) Vem da nisem ravno nek biser od samozavesti, tako da verjetno tudi zaradi tega. Mi je pa malo hecno takšno osvajanje.

No, vsak po svoje...


Objemi

Zadnjič sva s Chatom načela to temo. Se mi je enkrat zgodilo, da sva šle z mojo Manco na meditacijo, za predihavanje čaker, če se prav spomnim. Meditacija super, sem jo doživela nenormalno močno, med mojimi najmočnejšimi doživetji z energijo. In kaj imajo s tem objemi? Vidim tam eno gospodično, ki je skočila v objem enemu fantu, ki je prišel tja. Oooo, kako lepo. Fant in punca, ki sta si padla v objem. Samo potem temu objemanju ni bilo konca. One big happy family, očitno. Ok, tole bomo preskočile. In potem še na koncu meditacije, vsi v krog, prijet za roke in pet eno pesmico. Hjam... Zame spet preveč. Nisem se počutila komot.

Par let nazaj, mogoče 2 ali 3 se sploh nisem kaj dosti objemala. Da, s takratnim fantom seveda, drugače pa ne kaj dosti. Tudi od doma nimam tega. Verjetno sem zato dobila nekaj prijateljic, ki so me potegnile v svet objemanja. Barbka je orala ledino :) In s časoma je to postalo nekaj vsakdanjega, kot zdravo in adijo. In vidim sama, da sem bolj odprta za objeme. Več jih dajem in več jih dobivam. Tudi s starši. Ne vem, mogoče je nekaj "kriva" tudi razdalja. Se mi zdi, da se zdaj objemamo več. Tudi z nekaterimi sorodniki, s katerimi se prej nismo. Čepravi bi rekla, da sem se verjetno res sama bolj odprla. Če mi je bilo prej objemanje neprijetno, je seveda tudi drugi človek, pa naj bo še tako huggy, to začutil. In stopil nazaj.

Še vedno... Če se postavim v situacijo na tisti meditaciji... To mi ne bi šlo. Rabim malo bližine (ta včasih nastane zelo hitro, sploh ni treba, da človeka poznam dlje časa, pri nekateih ljudeh je pa po doooolgem času sploh ni), občutek, da je
oseba sama odprta za objemanje in da je iskreno. Da je objem sam po sebi namen, to mi ni. In kar hitro začutim, da to ni to. Sploh ne pravim, da tisti ljudje niso bili iskreni med sabo. Vem pa zase, da z moje strani v takšni situaciji ne bi bilo.

Za konec, kaj drugega kot da vam pošljem veliiiiiiiko objemov :)