Oh, ta Francoščina

Učenje francoščine postaja že malce bol zabavno. Malce... Ne sicer, da skačem in delam salte od veselja vsak četrtek zjutraj. Ne gladam pa tudi več na uro cele tiste 4 ure in odštevam do konca.

In potem frenč v praksi. Se mi zdi da ne veliko boljše kot pred 2 letoma, ko sem prišla sem. OK, da ne bom pretiravala. Malo boljše že, se ji pa rajši izognem, ker slej kot prej klončam z izbuljenim pogledom francosko govorečega osebka nasproti mene, ki pravi QUAI (izg: qua)? Quai si rekla?

Sem imela en tak fajn pripetljaj prejšnji teden. Se naročim k frizerju (že pred 2 tednoma!!!!). Pridem v salon in mi gospodična mična pove, da pa nisem naročena ob 12h, ampak ob 2h (14h). Deux/douze... Malo drugač obrneš usta in dobiš 2 uri razlike :)

Vdih. Izdih. Ok, se zgodi. Potem dilanje za nov termin (seveda s šefom, ker z drugimi zelo pomembnimi osebami za pultom pač ni šlo), že naslednji dan.

Hecno mi je bilo, da sem prejšnji dan svojo francosko govorečo sodelavko prosila, da mi preveri v salonu, če moj rendez-vous druži. Jp, ob 12h.

Verjeli ali ne, ampak tale frenč je res malce frustrirajoča. Če se prav spomnim, sem bila v Italijanščini in Nemščini spodobna sproducirat osnove stavke že kar hitro. Tu pa po 2h letih še tema. Bolj ali manj.

In so šli

Moji obiski namreč. Cel teden sem bila penzion »Chez Mateja« [še mateža]. Full house, ma je blo fino. Še vedno je pa kosmato. Jp, na obisku je bil tudi en črn kosmatinec (Dim od Mance), ki se zelo rad igra, da je tepih. Menda bom njegovo dlako sesala še en lep čas. Čisto za info… Ko sem se preselila v Lux, sem po parih mesecih še vedno našla njegove dlake med mojimi cunjami, pa sem ga v Slo samo vsake tolk kaj popazila al pa samo počohala :)

Tudi tokrat sem z obiski odkrila še kaj novega tu okoli. Recimo živalski vrt v Amnevillu. In se zaljubila v Olafa. Vem, da je plehko, samo… če je pa takoooo leeeeep. In visok. In blond. In ima močne roke. In je oh in sploh the best.

Zdaj pa srfam po netu in za predstavitev pri Frenč iščem kakše zabavne info o Luxiju. Recimo tale: da je v Luxu najvišja poraba alkohola/prebivalca na svetu. Tako statistika. Dejstva pa, da menda hodijo Nemci in Belgijci čez mejo po zaloge, ker je tukaj ceneje.

Še sem tu

Res da zadnje čase bolj malo on-line. Sem že dobila pritožbe, da se nič ne oglašam na chate. Da nič ne napišem na blog. Hja no, tudi to se zgodi. Enkrat imam kaj več za povedat, drugič malo manj. Zdaj imam recimo več za brat. Sem v enem takem obdobju, ko res ful berem. Trenutno požiram tole:
Menda v kinu igra tudi že film.

Pa zgleda da se bo končno odprlo z učenjem masaž. Ja, to je res velika novica. Ni nobena skrivnost, da bi se rada naučila masirat in se enkrat, ko bo čas pravi, temu tudi resno posvetila. In da so mi v Luxu kar malo stopili na živc. Verjeli ali ne, tukaj najti tečaj masaže, je missioni imposible. Zdaj se je pa ponudil Raj, s komur grem večkrat na indijsko masažo glave, da bi zbral eno malo skupinico in imel tečaj. Jupiiiiiiii!!!!!!! Tko da... Ja, me že srbijo prsti. Mene sicer najbolj drži kitajska tui-na masaža, seveda pa nič ne škodi znat še kaj zraven.

Aja, še športni dogodek dneva. Danes bo v Luxu rugby tekma Lux- Slovenija. Brez zamere, samo res nisem niti vedla, da v Sloveniji obstaja rugby tim. No, glede na barvo neba, bo pa tole dans verjetno bolj mud fight kot kaj drugega. Dejmo naši!!!!!

Pomlad je tu

Takole danes...

OK, zdej pa dost

Spamanja po mojem blogu namreč.
Uvajam "Comment moderation".

Najboljši mi je bil pa tale zadnji... Ko mi je v angleščini napisal, kako zanimiv je moj blog :) Hja no... angleščina... slovenščina... Res, če razumeš eno, boš tudi drugo.

Pozdravček vsem in lep vikend.

Bjonda goes to sushi

Ta projekt je bil v planu že en lep čas. Najprej tisti predsodek, da surovega mesa pač ne bom metala vase. Potem me je nekaj suši navdušenecev le prepričalo v nasprotno.

Ni za skakat do lune, mi je bilo pa čisto ok. Nekega posebnega okusa po surovi ribi nisem čutila, bolj hren (sploh prvi zalogaj, ki je bil občutno premočan) in sojino omako. Mi je pa všeč sam izgled hrane. Lepi barvni kupčki :)



Glede na to, da pa že en lep čas ne jem mesa (razen tu in tam kakšno ribico), je bilo le malo preveč crkovine. Zjutraj sem se zbudila cela zabuhla, komaj vidla skozi tiste balone okoli oči. Sem imela filing, kot da sem pojedla kita :)

Bogatejša torej za eno izkušnjo, še vedno pa ostaja moja numero uno indijska kuhinja.

Dober dan ali slab dan

Berem eno luštno knjigo in se nadvse zabavam ob pogledu avtističnega dečka na svet . No, v bistvu me zabava, kako on vidi ljudi okoli sebe, odnose med njimi. In da ima stvari precej drugače popredalčkane, kot jih imamo mi, t.i. normalni ljudje.

Kdaj je recimo dober dan? Ljudje, ki delajo(mo) v pisarnah, pravijo, da je dan dober ,če zunaj sije sonce. In slab, če zunaj dežuje. Ja le zakaj je to važno, če si cel dan v pisarni in je tam vreme itak skozi isto. Christopherjevi kriterije so malce drugačni. Ko se zjutraj z busom pelje v šolo in gre bus mimo 5h zaporednih rdečih avtomobilov, je to super dober dan. Če gre mimo 4h zaporednih rdečih avtomobilov, je to dober dan in če gre mimo 3h, je še kar dober dan. Če pa so to 4 rumeni avtomobili, je absolutno črn dan.

Mogoče ne bi bilo slabo malo premisliti o kriterijih za določanje dobrih in slabih dni. Sploh tistim, ki živimo v vremensko malce manj ugodnih območjih:) Le štetje sivih ali srebrnih ali črnih avtomobilov kot znak dobrega dneva bi odsvetovala :)

Imam nove igračke

1. Čaj malo drugače
Dobila za darilo, iz Argentine. Je pa to nekakšna posodica za cuzanje mate čaja, ki je v Argentini zelo priljubljena pijača oz. je to cuzanje že kar družabni dogodek. Ena posodica za celo družbo, da ne bo pomote. Nič individualizma in jaz bi svojo. Posodico do 3/4 napolniš s čajnimi lističi in preliješ z vročo vodo. Čaj pa srkaš z bombillo (izg.: bombiša), nek posrečen križanec med slamico in žličko.

2. Nič več vode v plastenkah
Od kar sem v Lux, vode iz pipe ne pijem. Sem enkrat poskusila, pa je bil okus precej čuden. Torej sem kupovala vodo v plastenkah, kar pa ni ravno v skladu z mojo eko naravo. Ne vem sicer, zakaj mi ni že prej pozvonilo, ampak končno sem se odločila za Brita vrček za vodo. In mi je ok - prefiltrirana voda ima vredu okus, cenovno recimo da je tudi ugodno (odvisno pač katero vodo kupuješ), vsekakor bom pa naravi prihranila en 6-pack plastenk za teden.

3. Še eno čajno odkritje,
Tokrat z indijskih priokusom. Že nekaj let nisem pila črnega čaja, tale Kusmi pa... Noro dobra mešanica črnega čaja in ingverja, kardamona, nagljevih žbic, cimeta, lovorja in janeža.

Konec zimskega spanja?

Narava se je začela prebujati in upam, da ne samo malo, kar tako. Le kdo bi se lahko uprl sončnim žarkom? Jaz že ne. Zato tudi precej razmigan konec tedna. Začel se je s petkovim plavanjem v bazenu Bonnevoie. Barbs, res odkritje leta. In kako sem se mu upirala. Jah, bazeni. Plavati seveda, samo ne bi pa v bazenu. Verjetno še otroške traume, ko je bilo treba za v bazen (vsaj v Laškem, kamor sem največkrat šla) na glavo natikat tiste nagravžne plastične kape. V glavnem, plavanje. Supeeeer!!! Posledice v obliki rahlega musklfibra čutim še danes, torej je bilo učinkovito :) Fino razmigana in vesela, da sem spet začela malo migat. Sem velika lenoba, če me nihče ne zvleče iz brloga.

In ko sem že pri petku, Slovenski kulturni praznik je bil. Saj ne da bi to v Luxu kaj posebej čutili. Smo pa šli zvečer na pijačo s sodelavcema in njunim obiskom in en velik aplavz moškemu delu družbe, ki se je izkazal z recitiranjem Prešernovih pesmic. Škoda da nimamo kakšnega filmča :)



In nazaj k miganju... Tudi včeraj je bil en tak dan za miganje. Tokrat ne v bazenu ampak v Esch sur Sure. Ena taka fina krožna pot ob reki - malo gor (kolikor v Luxu pač gre gor), malo dol in z veliiiiiko lepega razgleda. In lepega vremena. In dobre družbe. In ja, v Luxu definitivno imaš kam iti, samo malo je treba pogledat okoli sebe.


Zdaj bom pa počasi odmigotala do Grunda. Kaj drugega kot jazz v Neumunstru :)

Pogrešana

Sem dobila opozorilo, da naj že kaj napišem na blog, da ne bo kdo mislil, da je imel moj prehlad tragičen konec. Brez skrbi torej, še vedno diham, migam, brcam ...



Glede na zgornjo slikco, pa zgleda da nisem pogrešana samo na blogu :)

"Dopust" po dopustu...

... ali "Be careful what you wish for... you just may get it"

Teden bolniške po dopustu, da pridem malo k sebi. Aha, seveda. Dobila teden bolniške, samo s tem pridem k sebi po virozi ne dopustu. Še vedno traja, tako da sem šla danes na obisk k mojemu luxembourškemu Docu. Mi je všeč dečko. V nasprotju s precej lux zdravnikov, ki zelooo radi pišejo recepte za antibiotike, je ta bolj zmerne sorte. Nekaj za kašljat, pa nos spucat in še počitek na recept. Jaz se pa že psihično pripravila na anti-antibiotično lobiranje :)

Še vedno ne spim. Dans sem dežurala do 5h zjutri. Pa sva se zmenila, da bi le počakala še kakšen teden ali dva in če takrat še ne bom mogla spat, se bova naprej pogovarjala. Baje lahko jet lag traja tud malce dlje, sploh v kombinaciji s prehladom. Ma super mi je, da ne dela neke panike, res.


Me pa že dolgo ni tako zvilo, če se ne motim kar od osnovne šole. In ko sem danes vzela sirup za izkašljevanje... kot Proustove magdalenice... deja vu... Sem se spomila tistih otroških angin. Samo moram priznat, da je bilo okrevanje takrat bolj prijeto. Je mami okol mene hodila in mi kuhala čajčke. Zdaj sem kar sama svoj mojster. In kadar sem bogo bogo, najbolj ubogo bitje v vesolju, bi kar prav prišlo, da bi me kdo mal pocartal.

Približno tako zgledam te dni

Saj me... Eni mi iz službe pripeljejo pozabljene liste za frenč, drugi zame poskrbijo s Prijatelji, potem mi pokličejo zdravnika, ker sem sama brez glasu. In me spravjajo v dobro voljo z zabavnimi maili in sporočili, nekateri tudi iz drugih kontinentov. Hvalaaaaaa!!!

Ne bom rekla, da ne paše lenanit. Samo to rajš počnem brez da mi teče iz nosa in očarljivega kašlja. Da ne govorim o tem, da sem zadnje dni že nekaj ljudi prestrašla po telefonu s svojim globokim glasom.

V nemilost lenarjenju sem prepuščena še naslednjih nekaj dni. Da le TV ne bo pregorel:) Inventura današnjega dneva: oba dela Bridget Jones. In še kakšni Prijatelji me bodo obiskali. Upam le da današnja noč ne bo tako zelo dolga kot včeraj. Ooooo joooooj, pliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiis, neeeeeee!!! Spala bi!!! Spala.

Kiham, smrkam, ...

Ko sem prišla iz Brazilije, je bila utrujenost kar precejšnja. In sem bolj za hec kot za res rekla, da bi pa zdaj rabila kakšen teden bolniške, da se spravim na prave tire. Cel teden hodila okol kot zombi, ker nisem mogla spat. Zdaj sem pa res fasala. Nič drastičnega, nekaj prahladu podobnega – kiham & kašlam, grlo in nos se pritožujeta, da po celem mesecu sonca, res ne rabita te sive zime. Bi oporekala, pa ne morem. Mati… Sonca… :)

Jaz pa… Ostala sem doma. Se ob 11h privlekla iz postle, ker SPET nisem mogla spat ponoči!!! In potem se še sama s sabo dajem, če je bilo res treba ostat doma. Ker pač nisem invalid, če sem prehlajena. Se sama sebi opravičujem, da z glavobolom in bolečim grlom ne morem sedet v pisarni. Pa kaj se res moram? Včasih si želim, da bi res lahk brez slabe vesti ostala doma, če zbolim. Kadar gre pogovor o zdravju, sem pa najbolj glasna, kako je treba poskrbeti zase. C c c …

Zdaj pa čas za Prijatelje. Kaj več moji možgani itak niso sposobni sprocesirati. Čao čao

Money, money...

Tisti, ki ste spremljali naše brazilske dogodivščine, ste lahko prebrali, da smo imele tudi nekaj neprijetnosti z VISA karticami. In ko zdaj na to pogledam, ugotavljam, da je bila to ena zame zelo koristna stvar. Res, brez heca. Osvobodila me je obremenjenosti z denarjem.

Non-stop sem se pritoževala, da sem brez keša. Oz. če vam dam podnapise, v mojem jeziku to pomeni, da nisem imela enega kupčka, za ziher. Če se nevemkaj zgodi. In ker ta kupček ni rastel, sem živela v prepričanju, da sem broke. Pa nisem bila. Ma mi ne fali nič, čisto nič. Kar precej si lahko privoščim.

Odnos do denarja sem prinesla iz svoje družine. So me vzgjali, da je treba šparat. In ne po nepotrebnem zapravjati. In potem smo pri »nepotrebnem zapravjanju«. Sploh z mami tukaj ne prideva skupaj. Eno je, da je ona izjemno varčna oseba. Ko bi ji včasih že zakričala… ma daj privošči si že!!! Potem da so njej določene stvari čisto nepotrebne. Ponavadi takšne, ki so meni… No, ne nujno potrebne. Samo če mi je nekaj res všeč, si pač kupim. Rabim ali ne. Se izkaže tudi za čisto nepotrebno. Sploh kakšne cunjice, ki so posledica terapevtskega šopinga:)

Vir: http://pozitiva.blog.siol.net

Kaj je za koga ne/potrebno? Prioritete? Meni recimo čisto dol visi za avtomobile, drage cunje, fensi počitnice… So pa druge stvari v katerih uživam in mi za to ni težko plačati, včasih tudi malce več. V čem uživam? Recimo tole potovanje v Brazilijo je bilo ena velika uživancija in je bila vredna vsega denarja. Dobra hrana (predvsem druženje ob kakšni fajn večerjici), koncerti, vikend izletki, darilca za prijatelje in družino, knjige... Tudi če se grem zdravo prehranjevanje, to pomeni, da plačam več. Bio sadje in zelenjava, nerafiniran sladkor, sojino/ovseno mleko, polnorznate/pirine testenine… To stane. Malo kvalitetnejša kozmetika, takšna ki ima prilepljen kakšen »bio«, »eko« ali » brez parabenov« napis, tudi ni poceni.

Že v Braziliji sem imela boje sama s sabo. Med potjo se je izkazalo, da bodo določene zadeve stale precej več, kot smo planirale. In sem parkrat globoko vdihnila. Ker vedno je bilo tako, da sem si (smo si kar vse) tisti kraj res želela videt in zaradi tega tudi visoka cena ni bila tako huda stvar. Je pa zahtevala kak vdih več, ja. In potem to s karticami. Ja, za vraga. Že tako sem brez denarja in potem mi ga še ukradejo!!! Pa konec koncu ugotovim, da je bil samo denar. Me smo bile žive in zdrave, par dni z malo načetimi živčki, a nič neozdravljivega :) Ja, Olga, kot si sama večkrat rekla… Samo denar je to.

In zdaj dejansko… Sem brez kupčka. Ampak denarja imam pa več kot zadosti. In predvsem sem se končno nehala obremenjevat s tem. Menda potem začne kar sam pritekat. Meni je že. Včeraj sem v enem žepu našla (pozabljenih) 50 orjov :)

Pismo

Čisto ta pravo pismo. Napisano na roke, s kulijem. Me je pričakalo v nabiralniku, ko sem prišla iz Brazilije. Dogoletna prijateljica Željica me je razveselila z njim. Oooo, dobri stari papirnati časi. Ko v nabiralniku niso čakale samo položnice. In reklame.

Me je kar prijela nostalgija. V srednji šoli in še nekaj časa na faxu sem imela kar nekaj dopisovalcev. Najprej nekaj preko kluba Penfriendov, potem večinoma takšne, ki sem jih kje spoznala. Željico recimo v Italiji, kjer sva bili cimri v sobi, ko sva obiskovali tečaj italijanščine. Potem Jaki, s katero sva se spoznali na Cresu in čeprav se rekdo vidiva, sem vedno vesela njenega sončnega obraza in pozitivnih mailov. Sončica. Še nekaj dopisovalk je bilo iz teh tečajev italijanščine, samo smo s časom zgubile stik. No, eno sem pred kratkim zopet našla na Facebooku.

Maili, ja... Povozili papir. Pa vedno sem se kar tresla od vznemirjenja, ko sem v nabiralniku našla kakšno pismo. Zdaj se tresem iz drugih razlogov, ko odpiram položnice :)

Zabavne štorije so bile to. Kakšni dopisovalci iz Afrike so mene in tudi moje prijatelje pošteno zabavali. Zelo radi so imeli darilca. Eni bi žvečilne in kulije, kakšni so bili bolj zahtevni. Prijateljici Andreji je dopisovalec pisal, da bi imel nogometno žogo. Ker njegova vas igra proti sosednji vasi in bi jo rabili. Ok, žoga. Samo kako to poslati dol? Nenapihnjeno? In potem še pumpo? Se ne spomnim, kaj je naredila. V naslednjem pismu si je zaželel sexi-books in video kamero. Če se ne motim, sta potem končala z dopisovanjem.

No, jaz se bom z veseljem lotila pisanja pisma za Željo. Me že prsti srbijo. In kar čutim, da be bodo še boleli zraven, ker dejansko skoraj nič več ne pišem na roke. V Braziliji sem kartice, nekaj čez 20. In mi je bilo prav fino. Kavica, svež ananasov sok in kartice.

Sijaj, sijaj sončece...

Ne bi mogle izbrati boljšega časa za pobeg iz Luxa, kot je sedaj. Ne samo da je tu že nekaj časa prava pušoba, zdajle še ščije 500/uro. Bo treba najt eno luknjo med temi preklami, da se prebijem do kavice na Garu.

Preden sem prišla v Lux, se nikoli nisem toliko pogovarjala o vremenu, kot se sedaj. Niti da bi sama razmišljala toliko o tem fenomenu. V Sloveniji ima človek 4 letne čase, imaš vse - sneg, sonce, dež,... Tukaj pač ni tako. Je veliko več dežja in predvsem manj sonca. In verjetno najboljši recept, da te to ne obemenjuje in da se vsi pogovori ne vrtijo samo okoli dežja in nesonca, da se enostavno naučiš živeti neodvisno od tega ali zunaj padajo prekle ali žge sonce. Meni to ni tako enostavo. Če je sonček, se spokam ven in uživam v hajkanju po Luxu, po kakšnem parku, gozdičku. Dosti tega se najde. In niti nisem zahtevna, samo fino mi je, če sem zunaj. Zdaj pa enostavno nimam volje, da bi spakirala svojo leno rit iz stanovanja. Toplega stanovanja :)

Ok, smo zmenjeni za kavo, tako da me vsaj dužba zvleče ven. In tudi zvečer bom naredila en premik k sodelavki, ki bo kuhala bujto repo :) Aha, gastarbajterji smo vedno hvaležni, če se kdo loti kuhanja prave slovenske hrane, še najraje če je kaj na žlico. Mmmmmm :)

Dopoldan me je poklical Steve, ki uživa v avstralskem poletju. Poletjeeeee!!!!! Ko gre človek zjutraj na plažo in se vrže v morje. Mi je bil pravi užitek, ko sem ga poslušala, kako uživa down there. Jst bi tuuuuuud!!! Oooo jaaaa, saj bom. Že čez 3 dni !!!

Final countdown

Še 3 vikende... še 14x v službo... še 20 spat... in bomo v Brazilijiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Je treba posebej poudarjat, da se neizmerno veselim tega potovanja? In da je večina mojih misli te dni skoncentrirana prav tja? Verjetno da ne.

Te dni imam na sporedu še zadnja cepljenja. Ravno danes za tifus in me prav pošteno boli roka. Dober izgovor za gospodično Lenobo, ki se ji ne da na jogo. Naslednji teden še rumena mrzlica in potem sem za nekaj časa zaključila s tem.

Verjeli ali ne, ljudje so polni nasvetov glede potovanja treh punc v takoooo nevarno državo kot je Brazilija. In najbolj zanimivo pri vsem tem je, da tako razmišljajo predvsem teoretični poznavalci Brazilije. Pazi to in ono ipd. Svašta se lahko zgodi. Ja seveda se lahko. Tudi v Luxu. V Ljubljani. V Spodnjem Dupleku. In če veš, da je treba nekje biti bolj previden, to upoštevaš, a ne? Sem se pogovarjala kar z nekaj puncami (ja, punce !!!) iz službe, ki so že potovale po Braziliji in nobene drame.

Ena je celo sama potovala po Riu in je bilo vse ok, niti se ni počutila ogrožene. Je pa naletela na slovenskega turista, ki so ga oropali. Stric je imel za vratom fotoaparat, mladeniča sta prišla do njega, mu dvignila roke in ukradla fotiča. Ja, seveda. Bi lahko fotoaparat obesil še na bolj vidno mesto?

Druga sodelavka se je s frendico sprehajala po Riu. Ju ustavi policija in vpraša, če slučajno vesta, kje sta. Sta bili v faveli. In preživeli tud to.

Tadeja ima za sabo sicer res izkušnjo z ropom. Tako da, ja, tudi to se dogaja. Preverjeno.
Zna biti nevarno. Zato se pač pripraviš na takšno potovanje malo drugače kot če greš kampirat v Savudrijo. Če mi kaj ukradejo, pač ukradejo. Čeprav, glede fotk sem kar sentimentalna, tako da bom na kartice še posebej pazila. Vse ostalo je nadomestljivo.
Spomini pa tako ali tako ostanejo. Razen če jih ne dobim po glavi :)

Baby tour

Ko pridem v Slo, je večina mojih obiskov namenjena dojenčkom. Tokrat sem imela bližnje srečanje s 6imi. In še eno lepo nosečko, ki pa bo ob mojem naslednjem obislu Slo tudi že mamica.

Zdaj je bila zvezda je mala Iza, s katero sva se videli prvič. Fuuuul lepa dojenčica.
Sta mi očka in mamica dovolila, da sem jo nahranila. No, za plenice se nisem zagrebla :)

Iza z mamico Andrejo

Iza s teto Matejo

In še moj veliki dojenček, sestrična Ana. Me uči igrati, risati... Ni tako enostavno. Ima pa mala neverjetno bujno domišljijo, tako da idej ne zmanjka.

(Ne)kadilske novosti v Sloveniji

Sem ugotovila, da tole preganjanje kadilcev ni slaba stvar. Itak, lokali niso zakajeni. Da pa gostilnci, predvsem lastniki barov, pozimi ne bi bili prikrajšani za obiske, so si omislili dekce in grelnike. Jupiiiii !!! Meni je kofetkanje in pijačkanje zunaj super, pa še zebe ne.

Sicer smo v restavraciji prišli do tega, da manjkajo pepelniki na mizah. Človek je včasih le dal kakšno majhno odpadno zadevo notri, recimo ovitek od zobotrebcev. Kaj zdaj? Kante za smeti pod mize?

Pa še malo smeha... Ko smo rezervirali mizo, sem zadaj prav na glas vpila, da REČ ZA NEKADILCEEEE!!! Hja, se zgodi tudi najboljšim :)

Frizerji

Bjonda je bila danes pri frizerju. Ne, ni bilo prvič v življenju, da bi bil to zaradi tega tako velik dogodek. Je bilo pa prvič v Luxembourgu.

Svoje čase sem imela prav hude travme zaradi frizerjev, šla s strahom v salon, ker... Jooooj, le kakšna bom prišla ven.

V začetku osnovne šole sem s sabo k fizerki nesla fotko ženske polovice dua Roxette, kjer je imela neko hudo frizuro. In izrazila željo, da bi pa jaz tudi tako. Ja, ni problema, bomo naredili. Kar je takrat nastalo, je bila čista polomija. V jok in na drevo. In iti v šolo naslednji dan... vrhunec sramote. Reeeeeeally bad hair day... week... Ja, itak da je bila frizura katastrofa. S tistimi 5 lasmi, ki sem jih takrat mela na glavi se pa res ni dalo narediti čudeža!!!

Mislim, da me je potem nekaj časa strigla mami, potem sem se počasi opogumila in spet zaupala svoje lase strokovnim rokam. Tomaž, ki me zdaj striže v Slo je pa car. Ne samo da vedno opravi svoje delo tako kot je treba, še strahu pred fizerji sem se znebila.

Tomaž me tudi večkrat zabave z zgodbicami, ko pride kakšna deklica k njemu v salon s sliko, recimo Cindy, in hoče takšno frizuro. In potem jo mora revo postavit na realna tla, da ona pač ni Cindy in da njeni lasje še zdaleč niso takšni, da bi zmogli takšno frizuro. Tudi nič narobe, če bi meni takrat razložili, da nisem Marie Fredriksson.

Kdo pravi, da v Luxu ni sonca?

Danes me je šopek sonca pričakal na pisalni mizi v pisarni.
Vesela, vesela, vesela, ...
HVALA, Nika :D