Huuuh, tale knjiga mi je pa dala nekaj materiala v razmislek. Kar precejšnen vpogled v dogajanje za zaporniškimi zidovi. Domnevam sicer, da še dosti več, kot je opisanega v knjigi, a že to... Ma če koga mika dilanje, naj prebere, pa bo minilo. Hitro in neboleče.
Nikoli nisem kaj dosti razmišljala, po kakšnem principu delujejo zapori oz. kako se tam dogaja t.i. prevzgoja. No, ena informacija iz prve roke. V stilu "kdo bo psihično močnejši". Nekaj let preživeti v "Bangkoškem Hiltonu", v umazani celici, cca 60m2, kjer so poleg 70-120 zapornic spali še mačke, ščurki, podgane in ostali hišni ljubljenčki. Potem odnos in popolna neobčutljivost paznic do zapornic, tudi ko smrt postane nekaj čisto vsakdanjega. Če pozabijo pospraviti kakšno truplo, da to vendarle eksplodira na vročini. Ja, pač. Se zgodi. Tako tudi Sandra pravi, da je razvila neobčutljivost na takšne dogodke. Moraš, da preživiš. Kazni za neupoštevanje zaporniškega reda - od batin s pendrekom, do čiščenja greznice (ja, do pasu v drek in potem prepoved "tuširanja", če se tistemu umivanju lahko reče tuširanje), stanja na žgočem soncu, ... Ja, ni ravno balzam za psiho.
Ko sem brala to, sem misnila, da to je pa res top of the top, kar se človeku lahko zgodi v zaporu. No, očitno se lahko tudi angleških zaporih pohvalijo s "svojimi metodami". Sicer bolj user friendly prostori - s TV-jem, radiem, revijami, ni cenzure, skozi katero bi moralo vsako pismo, spodobni tuši in wc-ji, možnostjo študija na daljavo, telovadnice ... Možno tudi, da je Sandra angleške zapore doživljala še kot večji pritisk, ker je bila že relativno dolgo notri (skupaj s tajskimi 7,5 let) in ker se dolgo časa nikamor ni nič premaknilo z njeno pomilostitvijo. Več je bilo psihičnega nasilja v smislu, da so imeli posamezni pazniki/paznice koga na piki, da so ustrahovali in nadlegovali zapornic. In že samo dejstvo, da si v elitni družbi morilcev, pedofilov, posiljevalcev ne vpliva ravno vzpodbudno na moralo. In to da te brez kakršnega koli pojasnila premeščajo iz enega v drug zapor, v takšnega ki je na glasu "najhujšega na Otoku".
Še malo zaporniške zabave: Podtakneš požar, tako da je treba poklicati gasilce. In kaj se lahko tem zapornicam boljšega zgodi, kot da v njihove prostore zakoraka cela četa MOŠKIH !!!! :D
Predvsem me je pritegnil psihološki vidik knjige oz. njeno doživljanje zapora in ostalih zapornic. Čeprav moram reči, da mi je malce dvignilo pritisk, ko začne opravičevati in razlagati kako ok je ženska, ki je bila obtožena 9 umorov, od tega njen otrok in pastorka. Pa ja! Mogoče "kriva" tudi časovna distanca, s katere je pisala svojo zgodbo (?). OK, je žensko pač spoznala v "drugi luči", samo ne mi nalagat o prijaznosti! Da ženska rabi psihiatra pa ja. Saj res... O tem pa ni nič napisala, če so imeli kakšno psihološko/psihiatrično zdravljenje. Nek zdravnik se je vsake toliko prikazal - v supergah, da je lahko na hitro zlaufal ven, če bi bilo treba :)
Drage bralke in dragi bralci, to bo za danes vse. Vaša poročevalke iz "Bangkoškega Hiltona" se počasi odpravlja v horizontalne dimenzije.
p.s. Danes sem si pa privščla en dooooolg sončen (!!!) sprehod. Ja, je za zapisat. Sonce se sem ne zgubi pogosto.
Nikoli nisem kaj dosti razmišljala, po kakšnem principu delujejo zapori oz. kako se tam dogaja t.i. prevzgoja. No, ena informacija iz prve roke. V stilu "kdo bo psihično močnejši". Nekaj let preživeti v "Bangkoškem Hiltonu", v umazani celici, cca 60m2, kjer so poleg 70-120 zapornic spali še mačke, ščurki, podgane in ostali hišni ljubljenčki. Potem odnos in popolna neobčutljivost paznic do zapornic, tudi ko smrt postane nekaj čisto vsakdanjega. Če pozabijo pospraviti kakšno truplo, da to vendarle eksplodira na vročini. Ja, pač. Se zgodi. Tako tudi Sandra pravi, da je razvila neobčutljivost na takšne dogodke. Moraš, da preživiš. Kazni za neupoštevanje zaporniškega reda - od batin s pendrekom, do čiščenja greznice (ja, do pasu v drek in potem prepoved "tuširanja", če se tistemu umivanju lahko reče tuširanje), stanja na žgočem soncu, ... Ja, ni ravno balzam za psiho.
Ko sem brala to, sem misnila, da to je pa res top of the top, kar se človeku lahko zgodi v zaporu. No, očitno se lahko tudi angleških zaporih pohvalijo s "svojimi metodami". Sicer bolj user friendly prostori - s TV-jem, radiem, revijami, ni cenzure, skozi katero bi moralo vsako pismo, spodobni tuši in wc-ji, možnostjo študija na daljavo, telovadnice ... Možno tudi, da je Sandra angleške zapore doživljala še kot večji pritisk, ker je bila že relativno dolgo notri (skupaj s tajskimi 7,5 let) in ker se dolgo časa nikamor ni nič premaknilo z njeno pomilostitvijo. Več je bilo psihičnega nasilja v smislu, da so imeli posamezni pazniki/paznice koga na piki, da so ustrahovali in nadlegovali zapornic. In že samo dejstvo, da si v elitni družbi morilcev, pedofilov, posiljevalcev ne vpliva ravno vzpodbudno na moralo. In to da te brez kakršnega koli pojasnila premeščajo iz enega v drug zapor, v takšnega ki je na glasu "najhujšega na Otoku".
Še malo zaporniške zabave: Podtakneš požar, tako da je treba poklicati gasilce. In kaj se lahko tem zapornicam boljšega zgodi, kot da v njihove prostore zakoraka cela četa MOŠKIH !!!! :D
Predvsem me je pritegnil psihološki vidik knjige oz. njeno doživljanje zapora in ostalih zapornic. Čeprav moram reči, da mi je malce dvignilo pritisk, ko začne opravičevati in razlagati kako ok je ženska, ki je bila obtožena 9 umorov, od tega njen otrok in pastorka. Pa ja! Mogoče "kriva" tudi časovna distanca, s katere je pisala svojo zgodbo (?). OK, je žensko pač spoznala v "drugi luči", samo ne mi nalagat o prijaznosti! Da ženska rabi psihiatra pa ja. Saj res... O tem pa ni nič napisala, če so imeli kakšno psihološko/psihiatrično zdravljenje. Nek zdravnik se je vsake toliko prikazal - v supergah, da je lahko na hitro zlaufal ven, če bi bilo treba :)
Drage bralke in dragi bralci, to bo za danes vse. Vaša poročevalke iz "Bangkoškega Hiltona" se počasi odpravlja v horizontalne dimenzije.
p.s. Danes sem si pa privščla en dooooolg sončen (!!!) sprehod. Ja, je za zapisat. Sonce se sem ne zgubi pogosto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar