Zadnjič sva s Chatom načela to temo. Se mi je enkrat zgodilo, da sva šle z mojo Manco na meditacijo, za predihavanje čaker, če se prav spomnim. Meditacija super, sem jo doživela nenormalno močno, med mojimi najmočnejšimi doživetji z energijo. In kaj imajo s tem objemi? Vidim tam eno gospodično, ki je skočila v objem enemu fantu, ki je prišel tja. Oooo, kako lepo. Fant in punca, ki sta si padla v objem. Samo potem temu objemanju ni bilo konca. One big happy family, očitno. Ok, tole bomo preskočile. In potem še na koncu meditacije, vsi v krog, prijet za roke in pet eno pesmico. Hjam... Zame spet preveč. Nisem se počutila komot.
Par let nazaj, mogoče 2 ali 3 se sploh nisem kaj dosti objemala. Da, s takratnim fantom seveda, drugače pa ne kaj dosti. Tudi od doma nimam tega. Verjetno sem zato dobila nekaj prijateljic, ki so me potegnile v svet objemanja. Barbka je orala ledino :) In s časoma je to postalo nekaj vsakdanjega, kot zdravo in adijo. In vidim sama, da sem bolj odprta za objeme. Več jih dajem in več jih dobivam. Tudi s starši. Ne vem, mogoče je nekaj "kriva" tudi razdalja. Se mi zdi, da se zdaj objemamo več. Tudi z nekaterimi sorodniki, s katerimi se prej nismo. Čepravi bi rekla, da sem se verjetno res sama bolj odprla. Če mi je bilo prej objemanje neprijetno, je seveda tudi drugi človek, pa naj bo še tako huggy, to začutil. In stopil nazaj.
Še vedno... Če se postavim v situacijo na tisti meditaciji... To mi ne bi šlo. Rabim malo bližine (ta včasih nastane zelo hitro, sploh ni treba, da človeka poznam dlje časa, pri nekateih ljudeh je pa po doooolgem času sploh ni), občutek, da je oseba sama odprta za objemanje in da je iskreno. Da je objem sam po sebi namen, to mi ni. In kar hitro začutim, da to ni to. Sploh ne pravim, da tisti ljudje niso bili iskreni med sabo. Vem pa zase, da z moje strani v takšni situaciji ne bi bilo.
Za konec, kaj drugega kot da vam pošljem veliiiiiiiko objemov :)
Par let nazaj, mogoče 2 ali 3 se sploh nisem kaj dosti objemala. Da, s takratnim fantom seveda, drugače pa ne kaj dosti. Tudi od doma nimam tega. Verjetno sem zato dobila nekaj prijateljic, ki so me potegnile v svet objemanja. Barbka je orala ledino :) In s časoma je to postalo nekaj vsakdanjega, kot zdravo in adijo. In vidim sama, da sem bolj odprta za objeme. Več jih dajem in več jih dobivam. Tudi s starši. Ne vem, mogoče je nekaj "kriva" tudi razdalja. Se mi zdi, da se zdaj objemamo več. Tudi z nekaterimi sorodniki, s katerimi se prej nismo. Čepravi bi rekla, da sem se verjetno res sama bolj odprla. Če mi je bilo prej objemanje neprijetno, je seveda tudi drugi človek, pa naj bo še tako huggy, to začutil. In stopil nazaj.
Še vedno... Če se postavim v situacijo na tisti meditaciji... To mi ne bi šlo. Rabim malo bližine (ta včasih nastane zelo hitro, sploh ni treba, da človeka poznam dlje časa, pri nekateih ljudeh je pa po doooolgem času sploh ni), občutek, da je oseba sama odprta za objemanje in da je iskreno. Da je objem sam po sebi namen, to mi ni. In kar hitro začutim, da to ni to. Sploh ne pravim, da tisti ljudje niso bili iskreni med sabo. Vem pa zase, da z moje strani v takšni situaciji ne bi bilo.
Za konec, kaj drugega kot da vam pošljem veliiiiiiiko objemov :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar