"Dopust" po dopustu...

... ali "Be careful what you wish for... you just may get it"

Teden bolniške po dopustu, da pridem malo k sebi. Aha, seveda. Dobila teden bolniške, samo s tem pridem k sebi po virozi ne dopustu. Še vedno traja, tako da sem šla danes na obisk k mojemu luxembourškemu Docu. Mi je všeč dečko. V nasprotju s precej lux zdravnikov, ki zelooo radi pišejo recepte za antibiotike, je ta bolj zmerne sorte. Nekaj za kašljat, pa nos spucat in še počitek na recept. Jaz se pa že psihično pripravila na anti-antibiotično lobiranje :)

Še vedno ne spim. Dans sem dežurala do 5h zjutri. Pa sva se zmenila, da bi le počakala še kakšen teden ali dva in če takrat še ne bom mogla spat, se bova naprej pogovarjala. Baje lahko jet lag traja tud malce dlje, sploh v kombinaciji s prehladom. Ma super mi je, da ne dela neke panike, res.


Me pa že dolgo ni tako zvilo, če se ne motim kar od osnovne šole. In ko sem danes vzela sirup za izkašljevanje... kot Proustove magdalenice... deja vu... Sem se spomila tistih otroških angin. Samo moram priznat, da je bilo okrevanje takrat bolj prijeto. Je mami okol mene hodila in mi kuhala čajčke. Zdaj sem kar sama svoj mojster. In kadar sem bogo bogo, najbolj ubogo bitje v vesolju, bi kar prav prišlo, da bi me kdo mal pocartal.

Približno tako zgledam te dni

Saj me... Eni mi iz službe pripeljejo pozabljene liste za frenč, drugi zame poskrbijo s Prijatelji, potem mi pokličejo zdravnika, ker sem sama brez glasu. In me spravjajo v dobro voljo z zabavnimi maili in sporočili, nekateri tudi iz drugih kontinentov. Hvalaaaaaa!!!

Ne bom rekla, da ne paše lenanit. Samo to rajš počnem brez da mi teče iz nosa in očarljivega kašlja. Da ne govorim o tem, da sem zadnje dni že nekaj ljudi prestrašla po telefonu s svojim globokim glasom.

V nemilost lenarjenju sem prepuščena še naslednjih nekaj dni. Da le TV ne bo pregorel:) Inventura današnjega dneva: oba dela Bridget Jones. In še kakšni Prijatelji me bodo obiskali. Upam le da današnja noč ne bo tako zelo dolga kot včeraj. Ooooo joooooj, pliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiis, neeeeeee!!! Spala bi!!! Spala.

Kiham, smrkam, ...

Ko sem prišla iz Brazilije, je bila utrujenost kar precejšnja. In sem bolj za hec kot za res rekla, da bi pa zdaj rabila kakšen teden bolniške, da se spravim na prave tire. Cel teden hodila okol kot zombi, ker nisem mogla spat. Zdaj sem pa res fasala. Nič drastičnega, nekaj prahladu podobnega – kiham & kašlam, grlo in nos se pritožujeta, da po celem mesecu sonca, res ne rabita te sive zime. Bi oporekala, pa ne morem. Mati… Sonca… :)

Jaz pa… Ostala sem doma. Se ob 11h privlekla iz postle, ker SPET nisem mogla spat ponoči!!! In potem se še sama s sabo dajem, če je bilo res treba ostat doma. Ker pač nisem invalid, če sem prehlajena. Se sama sebi opravičujem, da z glavobolom in bolečim grlom ne morem sedet v pisarni. Pa kaj se res moram? Včasih si želim, da bi res lahk brez slabe vesti ostala doma, če zbolim. Kadar gre pogovor o zdravju, sem pa najbolj glasna, kako je treba poskrbeti zase. C c c …

Zdaj pa čas za Prijatelje. Kaj več moji možgani itak niso sposobni sprocesirati. Čao čao

Money, money...

Tisti, ki ste spremljali naše brazilske dogodivščine, ste lahko prebrali, da smo imele tudi nekaj neprijetnosti z VISA karticami. In ko zdaj na to pogledam, ugotavljam, da je bila to ena zame zelo koristna stvar. Res, brez heca. Osvobodila me je obremenjenosti z denarjem.

Non-stop sem se pritoževala, da sem brez keša. Oz. če vam dam podnapise, v mojem jeziku to pomeni, da nisem imela enega kupčka, za ziher. Če se nevemkaj zgodi. In ker ta kupček ni rastel, sem živela v prepričanju, da sem broke. Pa nisem bila. Ma mi ne fali nič, čisto nič. Kar precej si lahko privoščim.

Odnos do denarja sem prinesla iz svoje družine. So me vzgjali, da je treba šparat. In ne po nepotrebnem zapravjati. In potem smo pri »nepotrebnem zapravjanju«. Sploh z mami tukaj ne prideva skupaj. Eno je, da je ona izjemno varčna oseba. Ko bi ji včasih že zakričala… ma daj privošči si že!!! Potem da so njej določene stvari čisto nepotrebne. Ponavadi takšne, ki so meni… No, ne nujno potrebne. Samo če mi je nekaj res všeč, si pač kupim. Rabim ali ne. Se izkaže tudi za čisto nepotrebno. Sploh kakšne cunjice, ki so posledica terapevtskega šopinga:)

Vir: http://pozitiva.blog.siol.net

Kaj je za koga ne/potrebno? Prioritete? Meni recimo čisto dol visi za avtomobile, drage cunje, fensi počitnice… So pa druge stvari v katerih uživam in mi za to ni težko plačati, včasih tudi malce več. V čem uživam? Recimo tole potovanje v Brazilijo je bilo ena velika uživancija in je bila vredna vsega denarja. Dobra hrana (predvsem druženje ob kakšni fajn večerjici), koncerti, vikend izletki, darilca za prijatelje in družino, knjige... Tudi če se grem zdravo prehranjevanje, to pomeni, da plačam več. Bio sadje in zelenjava, nerafiniran sladkor, sojino/ovseno mleko, polnorznate/pirine testenine… To stane. Malo kvalitetnejša kozmetika, takšna ki ima prilepljen kakšen »bio«, »eko« ali » brez parabenov« napis, tudi ni poceni.

Že v Braziliji sem imela boje sama s sabo. Med potjo se je izkazalo, da bodo določene zadeve stale precej več, kot smo planirale. In sem parkrat globoko vdihnila. Ker vedno je bilo tako, da sem si (smo si kar vse) tisti kraj res želela videt in zaradi tega tudi visoka cena ni bila tako huda stvar. Je pa zahtevala kak vdih več, ja. In potem to s karticami. Ja, za vraga. Že tako sem brez denarja in potem mi ga še ukradejo!!! Pa konec koncu ugotovim, da je bil samo denar. Me smo bile žive in zdrave, par dni z malo načetimi živčki, a nič neozdravljivega :) Ja, Olga, kot si sama večkrat rekla… Samo denar je to.

In zdaj dejansko… Sem brez kupčka. Ampak denarja imam pa več kot zadosti. In predvsem sem se končno nehala obremenjevat s tem. Menda potem začne kar sam pritekat. Meni je že. Včeraj sem v enem žepu našla (pozabljenih) 50 orjov :)

Pismo

Čisto ta pravo pismo. Napisano na roke, s kulijem. Me je pričakalo v nabiralniku, ko sem prišla iz Brazilije. Dogoletna prijateljica Željica me je razveselila z njim. Oooo, dobri stari papirnati časi. Ko v nabiralniku niso čakale samo položnice. In reklame.

Me je kar prijela nostalgija. V srednji šoli in še nekaj časa na faxu sem imela kar nekaj dopisovalcev. Najprej nekaj preko kluba Penfriendov, potem večinoma takšne, ki sem jih kje spoznala. Željico recimo v Italiji, kjer sva bili cimri v sobi, ko sva obiskovali tečaj italijanščine. Potem Jaki, s katero sva se spoznali na Cresu in čeprav se rekdo vidiva, sem vedno vesela njenega sončnega obraza in pozitivnih mailov. Sončica. Še nekaj dopisovalk je bilo iz teh tečajev italijanščine, samo smo s časom zgubile stik. No, eno sem pred kratkim zopet našla na Facebooku.

Maili, ja... Povozili papir. Pa vedno sem se kar tresla od vznemirjenja, ko sem v nabiralniku našla kakšno pismo. Zdaj se tresem iz drugih razlogov, ko odpiram položnice :)

Zabavne štorije so bile to. Kakšni dopisovalci iz Afrike so mene in tudi moje prijatelje pošteno zabavali. Zelo radi so imeli darilca. Eni bi žvečilne in kulije, kakšni so bili bolj zahtevni. Prijateljici Andreji je dopisovalec pisal, da bi imel nogometno žogo. Ker njegova vas igra proti sosednji vasi in bi jo rabili. Ok, žoga. Samo kako to poslati dol? Nenapihnjeno? In potem še pumpo? Se ne spomnim, kaj je naredila. V naslednjem pismu si je zaželel sexi-books in video kamero. Če se ne motim, sta potem končala z dopisovanjem.

No, jaz se bom z veseljem lotila pisanja pisma za Željo. Me že prsti srbijo. In kar čutim, da be bodo še boleli zraven, ker dejansko skoraj nič več ne pišem na roke. V Braziliji sem kartice, nekaj čez 20. In mi je bilo prav fino. Kavica, svež ananasov sok in kartice.