Čisto ta pravo pismo. Napisano na roke, s kulijem. Me je pričakalo v nabiralniku, ko sem prišla iz Brazilije. Dogoletna prijateljica Željica me je razveselila z njim. Oooo, dobri stari papirnati časi. Ko v nabiralniku niso čakale samo položnice. In reklame.
Me je kar prijela nostalgija. V srednji šoli in še nekaj časa na faxu sem imela kar nekaj dopisovalcev. Najprej nekaj preko kluba Penfriendov, potem večinoma takšne, ki sem jih kje spoznala. Željico recimo v Italiji, kjer sva bili cimri v sobi, ko sva obiskovali tečaj italijanščine. Potem Jaki, s katero sva se spoznali na Cresu in čeprav se rekdo vidiva, sem vedno vesela njenega sončnega obraza in pozitivnih mailov. Sončica. Še nekaj dopisovalk je bilo iz teh tečajev italijanščine, samo smo s časom zgubile stik. No, eno sem pred kratkim zopet našla na Facebooku.
Maili, ja... Povozili papir. Pa vedno sem se kar tresla od vznemirjenja, ko sem v nabiralniku našla kakšno pismo. Zdaj se tresem iz drugih razlogov, ko odpiram položnice :)
Zabavne štorije so bile to. Kakšni dopisovalci iz Afrike so mene in tudi moje prijatelje pošteno zabavali. Zelo radi so imeli darilca. Eni bi žvečilne in kulije, kakšni so bili bolj zahtevni. Prijateljici Andreji je dopisovalec pisal, da bi imel nogometno žogo. Ker njegova vas igra proti sosednji vasi in bi jo rabili. Ok, žoga. Samo kako to poslati dol? Nenapihnjeno? In potem še pumpo? Se ne spomnim, kaj je naredila. V naslednjem pismu si je zaželel sexi-books in video kamero. Če se ne motim, sta potem končala z dopisovanjem.
No, jaz se bom z veseljem lotila pisanja pisma za Željo. Me že prsti srbijo. In kar čutim, da be bodo še boleli zraven, ker dejansko skoraj nič več ne pišem na roke. V Braziliji sem kartice, nekaj čez 20. In mi je bilo prav fino. Kavica, svež ananasov sok in kartice.
Me je kar prijela nostalgija. V srednji šoli in še nekaj časa na faxu sem imela kar nekaj dopisovalcev. Najprej nekaj preko kluba Penfriendov, potem večinoma takšne, ki sem jih kje spoznala. Željico recimo v Italiji, kjer sva bili cimri v sobi, ko sva obiskovali tečaj italijanščine. Potem Jaki, s katero sva se spoznali na Cresu in čeprav se rekdo vidiva, sem vedno vesela njenega sončnega obraza in pozitivnih mailov. Sončica. Še nekaj dopisovalk je bilo iz teh tečajev italijanščine, samo smo s časom zgubile stik. No, eno sem pred kratkim zopet našla na Facebooku.
Maili, ja... Povozili papir. Pa vedno sem se kar tresla od vznemirjenja, ko sem v nabiralniku našla kakšno pismo. Zdaj se tresem iz drugih razlogov, ko odpiram položnice :)
Zabavne štorije so bile to. Kakšni dopisovalci iz Afrike so mene in tudi moje prijatelje pošteno zabavali. Zelo radi so imeli darilca. Eni bi žvečilne in kulije, kakšni so bili bolj zahtevni. Prijateljici Andreji je dopisovalec pisal, da bi imel nogometno žogo. Ker njegova vas igra proti sosednji vasi in bi jo rabili. Ok, žoga. Samo kako to poslati dol? Nenapihnjeno? In potem še pumpo? Se ne spomnim, kaj je naredila. V naslednjem pismu si je zaželel sexi-books in video kamero. Če se ne motim, sta potem končala z dopisovanjem.
No, jaz se bom z veseljem lotila pisanja pisma za Željo. Me že prsti srbijo. In kar čutim, da be bodo še boleli zraven, ker dejansko skoraj nič več ne pišem na roke. V Braziliji sem kartice, nekaj čez 20. In mi je bilo prav fino. Kavica, svež ananasov sok in kartice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar