Tisti, ki ste spremljali naše brazilske dogodivščine, ste lahko prebrali, da smo imele tudi nekaj neprijetnosti z VISA karticami. In ko zdaj na to pogledam, ugotavljam, da je bila to ena zame zelo koristna stvar. Res, brez heca. Osvobodila me je obremenjenosti z denarjem.
Non-stop sem se pritoževala, da sem brez keša. Oz. če vam dam podnapise, v mojem jeziku to pomeni, da nisem imela enega kupčka, za ziher. Če se nevemkaj zgodi. In ker ta kupček ni rastel, sem živela v prepričanju, da sem broke. Pa nisem bila. Ma mi ne fali nič, čisto nič. Kar precej si lahko privoščim.
Odnos do denarja sem prinesla iz svoje družine. So me vzgjali, da je treba šparat. In ne po nepotrebnem zapravjati. In potem smo pri »nepotrebnem zapravjanju«. Sploh z mami tukaj ne prideva skupaj. Eno je, da je ona izjemno varčna oseba. Ko bi ji včasih že zakričala… ma daj privošči si že!!! Potem da so njej določene stvari čisto nepotrebne. Ponavadi takšne, ki so meni… No, ne nujno potrebne. Samo če mi je nekaj res všeč, si pač kupim. Rabim ali ne. Se izkaže tudi za čisto nepotrebno. Sploh kakšne cunjice, ki so posledica terapevtskega šopinga:)
Vir: http://pozitiva.blog.siol.net
Kaj je za koga ne/potrebno? Prioritete? Meni recimo čisto dol visi za avtomobile, drage cunje, fensi počitnice… So pa druge stvari v katerih uživam in mi za to ni težko plačati, včasih tudi malce več. V čem uživam? Recimo tole potovanje v Brazilijo je bilo ena velika uživancija in je bila vredna vsega denarja. Dobra hrana (predvsem druženje ob kakšni fajn večerjici), koncerti, vikend izletki, darilca za prijatelje in družino, knjige... Tudi če se grem zdravo prehranjevanje, to pomeni, da plačam več. Bio sadje in zelenjava, nerafiniran sladkor, sojino/ovseno mleko, polnorznate/pirine testenine… To stane. Malo kvalitetnejša kozmetika, takšna ki ima prilepljen kakšen »bio«, »eko« ali » brez parabenov« napis, tudi ni poceni.
Že v Braziliji sem imela boje sama s sabo. Med potjo se je izkazalo, da bodo določene zadeve stale precej več, kot smo planirale. In sem parkrat globoko vdihnila. Ker vedno je bilo tako, da sem si (smo si kar vse) tisti kraj res želela videt in zaradi tega tudi visoka cena ni bila tako huda stvar. Je pa zahtevala kak vdih več, ja. In potem to s karticami. Ja, za vraga. Že tako sem brez denarja in potem mi ga še ukradejo!!! Pa konec koncu ugotovim, da je bil samo denar. Me smo bile žive in zdrave, par dni z malo načetimi živčki, a nič neozdravljivega :) Ja, Olga, kot si sama večkrat rekla… Samo denar je to.
In zdaj dejansko… Sem brez kupčka. Ampak denarja imam pa več kot zadosti. In predvsem sem se končno nehala obremenjevat s tem. Menda potem začne kar sam pritekat. Meni je že. Včeraj sem v enem žepu našla (pozabljenih) 50 orjov :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar