Kiham, smrkam, ...

Ko sem prišla iz Brazilije, je bila utrujenost kar precejšnja. In sem bolj za hec kot za res rekla, da bi pa zdaj rabila kakšen teden bolniške, da se spravim na prave tire. Cel teden hodila okol kot zombi, ker nisem mogla spat. Zdaj sem pa res fasala. Nič drastičnega, nekaj prahladu podobnega – kiham & kašlam, grlo in nos se pritožujeta, da po celem mesecu sonca, res ne rabita te sive zime. Bi oporekala, pa ne morem. Mati… Sonca… :)

Jaz pa… Ostala sem doma. Se ob 11h privlekla iz postle, ker SPET nisem mogla spat ponoči!!! In potem se še sama s sabo dajem, če je bilo res treba ostat doma. Ker pač nisem invalid, če sem prehlajena. Se sama sebi opravičujem, da z glavobolom in bolečim grlom ne morem sedet v pisarni. Pa kaj se res moram? Včasih si želim, da bi res lahk brez slabe vesti ostala doma, če zbolim. Kadar gre pogovor o zdravju, sem pa najbolj glasna, kako je treba poskrbeti zase. C c c …

Zdaj pa čas za Prijatelje. Kaj več moji možgani itak niso sposobni sprocesirati. Čao čao