Učenje francoščine postaja že malce bol zabavno. Malce... Ne sicer, da skačem in delam salte od veselja vsak četrtek zjutraj. Ne gladam pa tudi več na uro cele tiste 4 ure in odštevam do konca.
In potem frenč v praksi. Se mi zdi da ne veliko boljše kot pred 2 letoma, ko sem prišla sem. OK, da ne bom pretiravala. Malo boljše že, se ji pa rajši izognem, ker slej kot prej klončam z izbuljenim pogledom francosko govorečega osebka nasproti mene, ki pravi QUAI (izg: qua)? Quai si rekla?
Sem imela en tak fajn pripetljaj prejšnji teden. Se naročim k frizerju (že pred 2 tednoma!!!!). Pridem v salon in mi gospodična mična pove, da pa nisem naročena ob 12h, ampak ob 2h (14h). Deux/douze... Malo drugač obrneš usta in dobiš 2 uri razlike :)
Vdih. Izdih. Ok, se zgodi. Potem dilanje za nov termin (seveda s šefom, ker z drugimi zelo pomembnimi osebami za pultom pač ni šlo), že naslednji dan.
Hecno mi je bilo, da sem prejšnji dan svojo francosko govorečo sodelavko prosila, da mi preveri v salonu, če moj rendez-vous druži. Jp, ob 12h.
Verjeli ali ne, ampak tale frenč je res malce frustrirajoča. Če se prav spomnim, sem bila v Italijanščini in Nemščini spodobna sproducirat osnove stavke že kar hitro. Tu pa po 2h letih še tema. Bolj ali manj.
sobota, 24. maj 2008
ponedeljek, 12. maj 2008
Več kot le kanali, mlini na veter in travca
To sem izkusila v preteklih dneh. Ni ga lepšega kot mesec maj. Še posebej, če človek dela v Luxu (in še kje), kjer si v tem mesecu privoščimo kar 2 dooolga vikenda. Enega sem posvetila obiskom iz Slo, drugega pa road-trippu po Nizozemski. In bil je fantastičen (dolg) vikend. Dobra družba je bila zagotovljena že v štartu. Logistična oprema (beri: avto) tudi, sončno vreme ... seveda :D
Prva postaja je bilo mestece Alkmaar. Prvi veliki dogodek piknik na travci ob kanalu. Ne čisto, ampak skoraj kot na morju.
Proti večeru premik v B&B. Vesolje čisto zase. Res vesolje. Že ulice po katerih sva se vozili do tja so imele čisto space imena. Mercuriusstraat, Saturnusstraat, Jupiterstraat... Vrata odpre prijazna babica in naju povabi na vrt. In to ne čisto navaden vrt. Vrt z veliiiiiko obiskovalci. Palček, žaba, krtek. Da omenim samo tiste najbolj očitne. Za lažje razumevanje... Toliko šare kot sem jo videla na tistem vrtu, še v življenju nisem imela pred očmi. Hja, 7 otrok je šlo vsak po svoje, pa je treba tako ali drugače zapolnit prostor. To še ni bilo vse. Pridemo v sobo. Uuuups!!! Danes nas bo pa malo več spalo v eni sobi. Babica namreč zbira punčke. In jih ima že polno sobo. In ena izmed njih zgleda kot čisto ta pravi Chuckie. In ena druga... recimo, da kot Chuckijeva sestrična. Weird!!!
Ma je bilo luštno. Malce čudno, a luštno.
Iz Alkmarja naprej oz. nazaj proti Den Haagu. Oz. prej še postanek na sipinah v Bloemendaalu. No, tako sva razumeli iz vodnika. Pa prideva v B. in naletiva na čisto ta pravo plažo. As far as the eye can see. Dooooolga peščena plaža. In vroče sonce. In me čisto v šoku. Kaj? Nizozemska da ima plaže? Takšne, kamor greš v kopalkah? In se sončiš? Če si zelo korajžen še malo skopaš? Jep, tudi to ima Nizozemska. Me sva malo zavihali kavbojke in to je bilo še najbližje, kar sva prišli uniformi za plažo. Čisto naju je presenetlo, res.
Zadeti od sonca v Haarlem. Na bolj kratek obisk, ker sva ugotovili, da čez 1 uro v Den Haagu zaprejo turist office, me pa brez hotela. Črta in gremo. Seveda uspešno.
Den Haague... Simpatični parkci (ob kanalih), trgi, lokalčki. Odpuljene trgovine - na najino žalost zaprte (nedelja in praznik - super kombinacija za šoping). Polno barčkov in prijaznih natakarjev/natakaric. Sem ugotovila, da to zelo cenim od kar živim v Luxu, ker so tu v gostinstvu (večinoma, ne pa vsi) cepljeni proti prijaznosti.
Zgodnje jutro in skok na zajtrk v Delft. Še eno pravljično mestece. In potem v Scheveningen, na obisk k hecnim možicem na obali.
Pred večerno toaleto je ostalo še nekaj časa. Kaj pa če bi (še) en drink na trgu? Seveda. In pride mimo ena simpatična gospodična in pove, da njen band zvečer igra v lokalu tam čez cesto. Smo za? Pa ja! Just perfect. Super večerja v indijski restavraciji (natakarji bi naju peljali tudi na ogled tulipanov:) in potem še muzika. In to fenomenalen band. Mi ni bilo jasno, od kje so vokalistke potegnile tiste glasove. Res. Vsake toliko so mi kar mravlje zaplesale po telesu.
Za zadnji dan zajtrk v Den Haagu. V prebujanju jutra. In ugotovitev, da lahko gre Nizozemska na seznam tistih držav, kjer bi se pa dalo živeti. Res. Komot. Kdo ve... mogoče pa res.
p.s.: Fotke bodo.
Prva postaja je bilo mestece Alkmaar. Prvi veliki dogodek piknik na travci ob kanalu. Ne čisto, ampak skoraj kot na morju.
Proti večeru premik v B&B. Vesolje čisto zase. Res vesolje. Že ulice po katerih sva se vozili do tja so imele čisto space imena. Mercuriusstraat, Saturnusstraat, Jupiterstraat... Vrata odpre prijazna babica in naju povabi na vrt. In to ne čisto navaden vrt. Vrt z veliiiiiko obiskovalci. Palček, žaba, krtek. Da omenim samo tiste najbolj očitne. Za lažje razumevanje... Toliko šare kot sem jo videla na tistem vrtu, še v življenju nisem imela pred očmi. Hja, 7 otrok je šlo vsak po svoje, pa je treba tako ali drugače zapolnit prostor. To še ni bilo vse. Pridemo v sobo. Uuuups!!! Danes nas bo pa malo več spalo v eni sobi. Babica namreč zbira punčke. In jih ima že polno sobo. In ena izmed njih zgleda kot čisto ta pravi Chuckie. In ena druga... recimo, da kot Chuckijeva sestrična. Weird!!!
Ma je bilo luštno. Malce čudno, a luštno.
Iz Alkmarja naprej oz. nazaj proti Den Haagu. Oz. prej še postanek na sipinah v Bloemendaalu. No, tako sva razumeli iz vodnika. Pa prideva v B. in naletiva na čisto ta pravo plažo. As far as the eye can see. Dooooolga peščena plaža. In vroče sonce. In me čisto v šoku. Kaj? Nizozemska da ima plaže? Takšne, kamor greš v kopalkah? In se sončiš? Če si zelo korajžen še malo skopaš? Jep, tudi to ima Nizozemska. Me sva malo zavihali kavbojke in to je bilo še najbližje, kar sva prišli uniformi za plažo. Čisto naju je presenetlo, res.
Zadeti od sonca v Haarlem. Na bolj kratek obisk, ker sva ugotovili, da čez 1 uro v Den Haagu zaprejo turist office, me pa brez hotela. Črta in gremo. Seveda uspešno.
Den Haague... Simpatični parkci (ob kanalih), trgi, lokalčki. Odpuljene trgovine - na najino žalost zaprte (nedelja in praznik - super kombinacija za šoping). Polno barčkov in prijaznih natakarjev/natakaric. Sem ugotovila, da to zelo cenim od kar živim v Luxu, ker so tu v gostinstvu (večinoma, ne pa vsi) cepljeni proti prijaznosti.
Zgodnje jutro in skok na zajtrk v Delft. Še eno pravljično mestece. In potem v Scheveningen, na obisk k hecnim možicem na obali.
Pred večerno toaleto je ostalo še nekaj časa. Kaj pa če bi (še) en drink na trgu? Seveda. In pride mimo ena simpatična gospodična in pove, da njen band zvečer igra v lokalu tam čez cesto. Smo za? Pa ja! Just perfect. Super večerja v indijski restavraciji (natakarji bi naju peljali tudi na ogled tulipanov:) in potem še muzika. In to fenomenalen band. Mi ni bilo jasno, od kje so vokalistke potegnile tiste glasove. Res. Vsake toliko so mi kar mravlje zaplesale po telesu.
Za zadnji dan zajtrk v Den Haagu. V prebujanju jutra. In ugotovitev, da lahko gre Nizozemska na seznam tistih držav, kjer bi se pa dalo živeti. Res. Komot. Kdo ve... mogoče pa res.
p.s.: Fotke bodo.
nedelja, 4. maj 2008
In so šli
Moji obiski namreč. Cel teden sem bila penzion »Chez Mateja« [še mateža]. Full house, ma je blo fino. Še vedno je pa kosmato. Jp, na obisku je bil tudi en črn kosmatinec (Dim od Mance), ki se zelo rad igra, da je tepih. Menda bom njegovo dlako sesala še en lep čas. Čisto za info… Ko sem se preselila v Lux, sem po parih mesecih še vedno našla njegove dlake med mojimi cunjami, pa sem ga v Slo samo vsake tolk kaj popazila al pa samo počohala :)
Tudi tokrat sem z obiski odkrila še kaj novega tu okoli. Recimo živalski vrt v Amnevillu. In se zaljubila v Olafa. Vem, da je plehko, samo… če je pa takoooo leeeeep. In visok. In blond. In ima močne roke. In je oh in sploh the best.
Zdaj pa srfam po netu in za predstavitev pri Frenč iščem kakše zabavne info o Luxiju. Recimo tale: da je v Luxu najvišja poraba alkohola/prebivalca na svetu. Tako statistika. Dejstva pa, da menda hodijo Nemci in Belgijci čez mejo po zaloge, ker je tukaj ceneje.
sobota, 19. april 2008
Še sem tu
Res da zadnje čase bolj malo on-line. Sem že dobila pritožbe, da se nič ne oglašam na chate. Da nič ne napišem na blog. Hja no, tudi to se zgodi. Enkrat imam kaj več za povedat, drugič malo manj. Zdaj imam recimo več za brat. Sem v enem takem obdobju, ko res ful berem. Trenutno požiram tole:
Menda v kinu igra tudi že film.
Pa zgleda da se bo končno odprlo z učenjem masaž. Ja, to je res velika novica. Ni nobena skrivnost, da bi se rada naučila masirat in se enkrat, ko bo čas pravi, temu tudi resno posvetila. In da so mi v Luxu kar malo stopili na živc. Verjeli ali ne, tukaj najti tečaj masaže, je missioni imposible. Zdaj se je pa ponudil Raj, s komur grem večkrat na indijsko masažo glave, da bi zbral eno malo skupinico in imel tečaj. Jupiiiiiiii!!!!!!! Tko da... Ja, me že srbijo prsti. Mene sicer najbolj drži kitajska tui-na masaža, seveda pa nič ne škodi znat še kaj zraven.
Aja, še športni dogodek dneva. Danes bo v Luxu rugby tekma Lux- Slovenija. Brez zamere, samo res nisem niti vedla, da v Sloveniji obstaja rugby tim. No, glede na barvo neba, bo pa tole dans verjetno bolj mud fight kot kaj drugega. Dejmo naši!!!!!
Menda v kinu igra tudi že film.Pa zgleda da se bo končno odprlo z učenjem masaž. Ja, to je res velika novica. Ni nobena skrivnost, da bi se rada naučila masirat in se enkrat, ko bo čas pravi, temu tudi resno posvetila. In da so mi v Luxu kar malo stopili na živc. Verjeli ali ne, tukaj najti tečaj masaže, je missioni imposible. Zdaj se je pa ponudil Raj, s komur grem večkrat na indijsko masažo glave, da bi zbral eno malo skupinico in imel tečaj. Jupiiiiiiii!!!!!!! Tko da... Ja, me že srbijo prsti. Mene sicer najbolj drži kitajska tui-na masaža, seveda pa nič ne škodi znat še kaj zraven.
Aja, še športni dogodek dneva. Danes bo v Luxu rugby tekma Lux- Slovenija. Brez zamere, samo res nisem niti vedla, da v Sloveniji obstaja rugby tim. No, glede na barvo neba, bo pa tole dans verjetno bolj mud fight kot kaj drugega. Dejmo naši!!!!!
nedelja, 6. april 2008
sobota, 5. april 2008
OK, zdej pa dost
Spamanja po mojem blogu namreč.
Uvajam "Comment moderation".
Najboljši mi je bil pa tale zadnji... Ko mi je v angleščini napisal, kako zanimiv je moj blog :) Hja no... angleščina... slovenščina... Res, če razumeš eno, boš tudi drugo.
Pozdravček vsem in lep vikend.
ponedeljek, 31. marec 2008
Še malo o hrani
Da kar nadaljujem pravljico o prehrani brez sirov...
Ker brez pač ne gre, sem v Živi kupila nekaj veganskih. Ne morem rečt, da je to isto kot pravi siri, okus sicer čisto drug. Samo so mi pa tudi tile zelo okusni in mislim, da mi z njimi ne bo problema zdržat brez pravih sirov.
Poleg tega pa še ena veganska pogruntavščina: namazi iz sončničnih semen (npr. Ibi ali Zwergenwiese ; slovenska Jablana ima pa super čičerikin namaz). Za na kruh, poleg tega pa še fino za zgostitev omakc, da se izognemo smetani.
Če bi radi delali namaze doma:
Skupaj za zdravje človeka in narave je spletna stran z ogromno dobrih informacij, lahko vas tudi malce pretrese (zato se pred uporabo ne posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom), med drugim tudi precej receptov.
Ker brez pač ne gre, sem v Živi kupila nekaj veganskih. Ne morem rečt, da je to isto kot pravi siri, okus sicer čisto drug. Samo so mi pa tudi tile zelo okusni in mislim, da mi z njimi ne bo problema zdržat brez pravih sirov.
Poleg tega pa še ena veganska pogruntavščina: namazi iz sončničnih semen (npr. Ibi ali Zwergenwiese ; slovenska Jablana ima pa super čičerikin namaz). Za na kruh, poleg tega pa še fino za zgostitev omakc, da se izognemo smetani.
Če bi radi delali namaze doma:
Skupaj za zdravje človeka in narave je spletna stran z ogromno dobrih informacij, lahko vas tudi malce pretrese (zato se pred uporabo ne posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom), med drugim tudi precej receptov.
Pomladansko čiščenje
Jp, me že daje počasi. Tisti občutek, ki se že kar nekaj pomladi povrsti prebuja. Da bo treba telo očistit strupov. Tokrat sem si zadala malce daljši proces, ne samo 2 tedna posta in potem konec.
Že med dopustom sem bila v LJ na koloniku. Joj, ljudje, ko bi vi vedli kaj vse je tam not v črevesju ?!?!?! Domnevam, da ne samo v mojem. Škoda mi je le, da nikoli nimam dovolj časa, da bi lahko kolonik ponovila večkrat in res spucala vso nesnago ven. Po samem koloniku sem čutila precejšnjo utrujenost, samo potem, ko mine, je pa super.
Še malo bolj prijetno čiščenje... Z masažo namreč. Tudi tam gre ven svašta. In seveda tudi tukaj ne samo na fizičnem nivoju.
Potem sem se odločila, da (za nekaj časa) črtam iz jedilnika, vse kar je šlo mimo živali. Ja, tudi moje preljube sirčke. RAzlog je pa v tem, da imam mi že nekaj mesecev kaplja in curlja iz nosu in se nikakor ne rešim te sluzi iz sinusov. Sicer sem precejšen skeptik glede takšnega prehranjevanja, ma bom sprobala, da vidim, kaj rečejo sinusi.
Čajčki, čajčki... Ena menda precej učinkovita novost v naših lekarnah je čaj Flor Essence. Nisem ga še pila, kolikor pa vidim po forumih, je zelo dobra zadeva tudi za čiščenje/razstrupljanje telesa. Jaz sem že nekaj tednov na Clipperjevih detox čajih (organic in ajurvedski) - sploh ajurvedski mi je super, ker ima precej močan okus po mojem preljubem ingverju. Potem sem danes dobila še priporočilo, da naj kupim Weledino brezovo olje proti celulitu. Ne, nobenih čudežev, kot recimo da mi bo stran odpadlo pol riti, ne obljubljajo. Razstruplja tkivo in pospešuje odvajanje vode iz telesa. Zraven paše tudi brezov piling.
Drugače se pa psihično pripravljam na post. Moram priznat, da res psihično, ker mi še ni naredil tisti pravi klik v glavi, za katerega vem, da mora preskočiti. Če ne ni nič od posta. Been there, seen that... pa se ni obneslo. Bom pa ta vikend malo očistila jetra. Mogoče mi pa še klikne vmes ;) Ja, klik in še malo sončka rabim, da me bo grel.
Že med dopustom sem bila v LJ na koloniku. Joj, ljudje, ko bi vi vedli kaj vse je tam not v črevesju ?!?!?! Domnevam, da ne samo v mojem. Škoda mi je le, da nikoli nimam dovolj časa, da bi lahko kolonik ponovila večkrat in res spucala vso nesnago ven. Po samem koloniku sem čutila precejšnjo utrujenost, samo potem, ko mine, je pa super.
Še malo bolj prijetno čiščenje... Z masažo namreč. Tudi tam gre ven svašta. In seveda tudi tukaj ne samo na fizičnem nivoju.
Potem sem se odločila, da (za nekaj časa) črtam iz jedilnika, vse kar je šlo mimo živali. Ja, tudi moje preljube sirčke. RAzlog je pa v tem, da imam mi že nekaj mesecev kaplja in curlja iz nosu in se nikakor ne rešim te sluzi iz sinusov. Sicer sem precejšen skeptik glede takšnega prehranjevanja, ma bom sprobala, da vidim, kaj rečejo sinusi.
Čajčki, čajčki... Ena menda precej učinkovita novost v naših lekarnah je čaj Flor Essence. Nisem ga še pila, kolikor pa vidim po forumih, je zelo dobra zadeva tudi za čiščenje/razstrupljanje telesa. Jaz sem že nekaj tednov na Clipperjevih detox čajih (organic in ajurvedski) - sploh ajurvedski mi je super, ker ima precej močan okus po mojem preljubem ingverju. Potem sem danes dobila še priporočilo, da naj kupim Weledino brezovo olje proti celulitu. Ne, nobenih čudežev, kot recimo da mi bo stran odpadlo pol riti, ne obljubljajo. Razstruplja tkivo in pospešuje odvajanje vode iz telesa. Zraven paše tudi brezov piling.
Drugače se pa psihično pripravljam na post. Moram priznat, da res psihično, ker mi še ni naredil tisti pravi klik v glavi, za katerega vem, da mora preskočiti. Če ne ni nič od posta. Been there, seen that... pa se ni obneslo. Bom pa ta vikend malo očistila jetra. Mogoče mi pa še klikne vmes ;) Ja, klik in še malo sončka rabim, da me bo grel.
sreda, 12. marec 2008
Bjonda goes to sushi
Ta projekt je bil v planu že en lep čas. Najprej tisti predsodek, da surovega mesa pač ne bom metala vase. Potem me je nekaj suši navdušenecev le prepričalo v nasprotno.
Ni za skakat do lune, mi je bilo pa čisto ok. Nekega posebnega okusa po surovi ribi nisem čutila, bolj hren (sploh prvi zalogaj, ki je bil občutno premočan) in sojino omako. Mi je pa všeč sam izgled hrane. Lepi barvni kupčki :)
Glede na to, da pa že en lep čas ne jem mesa (razen tu in tam kakšno ribico), je bilo le malo preveč crkovine. Zjutraj sem se zbudila cela zabuhla, komaj vidla skozi tiste balone okoli oči. Sem imela filing, kot da sem pojedla kita :)
Bogatejša torej za eno izkušnjo, še vedno pa ostaja moja numero uno indijska kuhinja.
Ni za skakat do lune, mi je bilo pa čisto ok. Nekega posebnega okusa po surovi ribi nisem čutila, bolj hren (sploh prvi zalogaj, ki je bil občutno premočan) in sojino omako. Mi je pa všeč sam izgled hrane. Lepi barvni kupčki :)
Glede na to, da pa že en lep čas ne jem mesa (razen tu in tam kakšno ribico), je bilo le malo preveč crkovine. Zjutraj sem se zbudila cela zabuhla, komaj vidla skozi tiste balone okoli oči. Sem imela filing, kot da sem pojedla kita :)
Bogatejša torej za eno izkušnjo, še vedno pa ostaja moja numero uno indijska kuhinja.
Dober dan ali slab dan
Berem eno luštno knjigo in se nadvse zabavam ob pogledu avtističnega dečka na svet . No, v bistvu me zabava, kako on vidi ljudi okoli sebe, odnose med njimi. In da ima stvari precej drugače popredalčkane, kot jih imamo mi, t.i. normalni ljudje.
Kdaj je recimo dober dan? Ljudje, ki delajo(mo) v pisarnah, pravijo, da je dan dober ,če zunaj sije sonce. In slab, če zunaj dežuje. Ja le zakaj je to važno, če si cel dan v pisarni in je tam vreme itak skozi isto. Christopherjevi kriterije so malce drugačni. Ko se zjutraj z busom pelje v šolo in gre bus mimo 5h zaporednih rdečih avtomobilov, je to super dober dan. Če gre mimo 4h zaporednih rdečih avtomobilov, je to dober dan in če gre mimo 3h, je še kar dober dan. Če pa so to 4 rumeni avtomobili, je absolutno črn dan.
sobota, 23. februar 2008
NE-ji v kozmetiki
… ali zobne paste in fluor, deodoranti in aluminij in negovalna kozmetika in parabeni. Kolikor zasledim v raznih člankih na netu, so to najpogostejša opozorila.
1. Zobne paste s fluorom
Fluor se dodaja zobnim pastam z namenom zaščite proti kariesu, AMPAK… Menda ima dodajanje floura (tudi v vodo) več slabih kot pozitivnih strani.
»Fluor povecuje verjetnost zlomov kosti, osteoporoze, poškodb živcevja, bolecin v sklepih ter glavobolov. Povezujejo ga tudi s splavi, genetskimi okvarami, nekaterimi vrstami raka, pešanjem spomina, intelektualno pocasnostjo in zmanjševanjem IQ-ja. » (vir: Za zdravje človeka).
- Razne ajurvedske paste, recimo Dabur herbal toothpaste
- Ali drugi ajurvedski proizvodi za čiščenje zob
2. Deodoranti z aluminijem
Najučinkovitejše preprečevanje potenja je seveda z antiprespiranti, ne pa tudi telesu najbolj prijazno. Antiperspiranti namreč vsebujejo aluminij, ki pa ga strokovnjaki povezujejo z nastankom raka na dojki.
Preberi še:
- Forum-potenje
- prispevek o neškodljivosti aluminijevega klorhhidrata
Deodoranti brez aluminija:
Verjetno je malo za preizkusit, kako kaj pri komu deluje. Pri meni recimo kristali in Weledini spreji ne pridejo v poštev, preveč potenja. Bionsen sem uporabjala kar nekaj let, a sem trenutno na pavzi, ker se mi je pred časom vnela koža pod pazduho. Je pa sicer dovolj učinkovit.
3. Parabeni
Še ena »poslastica« iz kozmetičnih krogov. Tako kot o aluminiju se piše tudi precej o parabenih in njihovemu rakotvornemu delovanju.
Preberi še:
In še:- Oko test in Parabeni by Lilita
- Malo o kozmetiki by Manca
četrtek, 21. februar 2008
Imam nove igračke
1. Čaj malo drugače
Dobila za darilo, iz Argentine. Je pa to nekakšna posodica za cuzanje mate čaja, ki je v Argentini zelo priljubljena pijača oz. je to cuzanje že kar družabni dogodek. Ena posodica za celo družbo, da ne bo pomote. Nič individualizma in jaz bi svojo. Posodico do 3/4 napolniš s čajnimi lističi in preliješ z vročo vodo. Čaj pa srkaš z bombillo (izg.: bombiša), nek posrečen križanec med slamico in žličko.
2. Nič več vode v plastenkah
Od kar sem v Lux, vode iz pipe ne pijem. Sem enkrat poskusila, pa je bil okus precej čuden. Torej sem kupovala vodo v plastenkah, kar pa ni ravno v skladu z mojo eko naravo. Ne vem sicer, zakaj mi ni že prej pozvonilo, ampak končno sem se odločila za Brita vrček za vodo. In mi je ok - prefiltrirana voda ima vredu okus, cenovno recimo da je tudi ugodno (odvisno pač katero vodo kupuješ), vsekakor bom pa naravi prihranila en 6-pack plastenk za teden.
3. Še eno čajno odkritje,
Tokrat z indijskih priokusom. Že nekaj let nisem pila črnega čaja, tale Kusmi pa... Noro dobra mešanica črnega čaja in ingverja, kardamona, nagljevih žbic, cimeta, lovorja in janeža.
Dobila za darilo, iz Argentine. Je pa to nekakšna posodica za cuzanje mate čaja, ki je v Argentini zelo priljubljena pijača oz. je to cuzanje že kar družabni dogodek. Ena posodica za celo družbo, da ne bo pomote. Nič individualizma in jaz bi svojo. Posodico do 3/4 napolniš s čajnimi lističi in preliješ z vročo vodo. Čaj pa srkaš z bombillo (izg.: bombiša), nek posrečen križanec med slamico in žličko.
2. Nič več vode v plastenkah
Od kar sem v Lux, vode iz pipe ne pijem. Sem enkrat poskusila, pa je bil okus precej čuden. Torej sem kupovala vodo v plastenkah, kar pa ni ravno v skladu z mojo eko naravo. Ne vem sicer, zakaj mi ni že prej pozvonilo, ampak končno sem se odločila za Brita vrček za vodo. In mi je ok - prefiltrirana voda ima vredu okus, cenovno recimo da je tudi ugodno (odvisno pač katero vodo kupuješ), vsekakor bom pa naravi prihranila en 6-pack plastenk za teden.
3. Še eno čajno odkritje,
Tokrat z indijskih priokusom. Že nekaj let nisem pila črnega čaja, tale Kusmi pa... Noro dobra mešanica črnega čaja in ingverja, kardamona, nagljevih žbic, cimeta, lovorja in janeža.
Testenine z artičoko
Eni boljših spominov na dopustovanje v apartmajih Klif v Izoli so tisti na božanske večerje, ki so nam jih pripravili. Takšne prave večerje, v italijanskem stilu, ki trajajo in trajajo. In ko že od predjedi naprej ne ješ več zaradi lakote ampak samo zato, ker je tko dobr :) Če boste hodili okoli Izole, res priporočam, da jih pokličete in se naročite za kakšno večerjico.
Testenine so bile seveda "samo" za predjed, okus pa tak, da se mi še danes cedijo sline po njih. Sem poskušala sčarati nek približek.
Nič kompliciranega: lističe artičoke z(a)dušimo v malo vode (in dodatkom česna) in ko so ti res zmehčani, jih premešamo oz. pretlačimo. Dodamo malo olivnega olja, po želji še kislo ali sladko smetano in parmezan. Meni je všeč tudi poper.
Kar pa tukaj ni tako zelo enostavno je, kako priti do artičoke, ki nima nitkastih listkov. Oz kaj narediti z njo, da se temu izogneš. Moja današnja varianta je bila bolj mcgajverska - listke sem sicer zdušila, potem pa postrgala, kar je bilo mehkega. Se mi nekako dozdeva, da to ni bil najboljši način :)
Testenine so bile seveda "samo" za predjed, okus pa tak, da se mi še danes cedijo sline po njih. Sem poskušala sčarati nek približek.
Nič kompliciranega: lističe artičoke z(a)dušimo v malo vode (in dodatkom česna) in ko so ti res zmehčani, jih premešamo oz. pretlačimo. Dodamo malo olivnega olja, po želji še kislo ali sladko smetano in parmezan. Meni je všeč tudi poper.
Kar pa tukaj ni tako zelo enostavno je, kako priti do artičoke, ki nima nitkastih listkov. Oz kaj narediti z njo, da se temu izogneš. Moja današnja varianta je bila bolj mcgajverska - listke sem sicer zdušila, potem pa postrgala, kar je bilo mehkega. Se mi nekako dozdeva, da to ni bil najboljši način :)
nedelja, 10. februar 2008
Konec zimskega spanja?
Narava se je začela prebujati in upam, da ne samo malo, kar tako. Le kdo bi se lahko uprl sončnim žarkom? Jaz že ne. Zato tudi precej razmigan konec tedna. Začel se je s petkovim plavanjem v bazenu Bonnevoie. Barbs, res odkritje leta. In kako sem se mu upirala. Jah, bazeni. Plavati seveda, samo ne bi pa v bazenu. Verjetno še otroške traume, ko je bilo treba za v bazen (vsaj v Laškem, kamor sem največkrat šla) na glavo natikat tiste nagravžne plastične kape. V glavnem, plavanje. Supeeeer!!! Posledice v obliki rahlega musklfibra čutim še danes, torej je bilo učinkovito :) Fino razmigana in vesela, da sem spet začela malo migat. Sem velika lenoba, če me nihče ne zvleče iz brloga.
In ko sem že pri petku, Slovenski kulturni praznik je bil. Saj ne da bi to v Luxu kaj posebej čutili. Smo pa šli zvečer na pijačo s sodelavcema in njunim obiskom in en velik aplavz moškemu delu družbe, ki se je izkazal z recitiranjem Prešernovih pesmic. Škoda da nimamo kakšnega filmča :)
In nazaj k miganju... Tudi včeraj je bil en tak dan za miganje. Tokrat ne v bazenu ampak v Esch sur Sure. Ena taka fina krožna pot ob reki - malo gor (kolikor v Luxu pač gre gor), malo dol in z veliiiiiko lepega razgleda. In lepega vremena. In dobre družbe. In ja, v Luxu definitivno imaš kam iti, samo malo je treba pogledat okoli sebe.
Zdaj bom pa počasi odmigotala do Grunda. Kaj drugega kot jazz v Neumunstru :)
In ko sem že pri petku, Slovenski kulturni praznik je bil. Saj ne da bi to v Luxu kaj posebej čutili. Smo pa šli zvečer na pijačo s sodelavcema in njunim obiskom in en velik aplavz moškemu delu družbe, ki se je izkazal z recitiranjem Prešernovih pesmic. Škoda da nimamo kakšnega filmča :)
In nazaj k miganju... Tudi včeraj je bil en tak dan za miganje. Tokrat ne v bazenu ampak v Esch sur Sure. Ena taka fina krožna pot ob reki - malo gor (kolikor v Luxu pač gre gor), malo dol in z veliiiiiko lepega razgleda. In lepega vremena. In dobre družbe. In ja, v Luxu definitivno imaš kam iti, samo malo je treba pogledat okoli sebe.
Zdaj bom pa počasi odmigotala do Grunda. Kaj drugega kot jazz v Neumunstru :)
sobota, 9. februar 2008
Pogrešana
Sem dobila opozorilo, da naj že kaj napišem na blog, da ne bo kdo mislil, da je imel moj prehlad tragičen konec. Brez skrbi torej, še vedno diham, migam, brcam ...
Glede na zgornjo slikco, pa zgleda da nisem pogrešana samo na blogu :)
Glede na zgornjo slikco, pa zgleda da nisem pogrešana samo na blogu :)
četrtek, 24. januar 2008
"Dopust" po dopustu...
... ali "Be careful what you wish for... you just may get it"
Teden bolniške po dopustu, da pridem malo k sebi. Aha, seveda. Dobila teden bolniške, samo s tem pridem k sebi po virozi ne dopustu. Še vedno traja, tako da sem šla danes na obisk k mojemu luxembourškemu Docu. Mi je všeč dečko. V nasprotju s precej lux zdravnikov, ki zelooo radi pišejo recepte za antibiotike, je ta bolj zmerne sorte. Nekaj za kašljat, pa nos spucat in še počitek na recept. Jaz se pa že psihično pripravila na anti-antibiotično lobiranje :)
Še vedno ne spim. Dans sem dežurala do 5h zjutri. Pa sva se zmenila, da bi le počakala še kakšen teden ali dva in če takrat še ne bom mogla spat, se bova naprej pogovarjala. Baje lahko jet lag traja tud malce dlje, sploh v kombinaciji s prehladom. Ma super mi je, da ne dela neke panike, res.
Me pa že dolgo ni tako zvilo, če se ne motim kar od osnovne šole. In ko sem danes vzela sirup za izkašljevanje... kot Proustove magdalenice... deja vu... Sem se spomila tistih otroških angin. Samo moram priznat, da je bilo okrevanje takrat bolj prijeto. Je mami okol mene hodila in mi kuhala čajčke. Zdaj sem kar sama svoj mojster. In kadar sem bogo bogo, najbolj ubogo bitje v vesolju, bi kar prav prišlo, da bi me kdo mal pocartal.
Približno tako zgledam te dni
Saj me... Eni mi iz službe pripeljejo pozabljene liste za frenč, drugi zame poskrbijo s Prijatelji, potem mi pokličejo zdravnika, ker sem sama brez glasu. In me spravjajo v dobro voljo z zabavnimi maili in sporočili, nekateri tudi iz drugih kontinentov. Hvalaaaaaa!!!
Ne bom rekla, da ne paše lenanit. Samo to rajš počnem brez da mi teče iz nosa in očarljivega kašlja. Da ne govorim o tem, da sem zadnje dni že nekaj ljudi prestrašla po telefonu s svojim globokim glasom.
V nemilost lenarjenju sem prepuščena še naslednjih nekaj dni. Da le TV ne bo pregorel:) Inventura današnjega dneva: oba dela Bridget Jones. In še kakšni Prijatelji me bodo obiskali. Upam le da današnja noč ne bo tako zelo dolga kot včeraj. Ooooo joooooj, pliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiis, neeeeeee!!! Spala bi!!! Spala.
Teden bolniške po dopustu, da pridem malo k sebi. Aha, seveda. Dobila teden bolniške, samo s tem pridem k sebi po virozi ne dopustu. Še vedno traja, tako da sem šla danes na obisk k mojemu luxembourškemu Docu. Mi je všeč dečko. V nasprotju s precej lux zdravnikov, ki zelooo radi pišejo recepte za antibiotike, je ta bolj zmerne sorte. Nekaj za kašljat, pa nos spucat in še počitek na recept. Jaz se pa že psihično pripravila na anti-antibiotično lobiranje :)
Še vedno ne spim. Dans sem dežurala do 5h zjutri. Pa sva se zmenila, da bi le počakala še kakšen teden ali dva in če takrat še ne bom mogla spat, se bova naprej pogovarjala. Baje lahko jet lag traja tud malce dlje, sploh v kombinaciji s prehladom. Ma super mi je, da ne dela neke panike, res.
Me pa že dolgo ni tako zvilo, če se ne motim kar od osnovne šole. In ko sem danes vzela sirup za izkašljevanje... kot Proustove magdalenice... deja vu... Sem se spomila tistih otroških angin. Samo moram priznat, da je bilo okrevanje takrat bolj prijeto. Je mami okol mene hodila in mi kuhala čajčke. Zdaj sem kar sama svoj mojster. In kadar sem bogo bogo, najbolj ubogo bitje v vesolju, bi kar prav prišlo, da bi me kdo mal pocartal.
Približno tako zgledam te dni
Ne bom rekla, da ne paše lenanit. Samo to rajš počnem brez da mi teče iz nosa in očarljivega kašlja. Da ne govorim o tem, da sem zadnje dni že nekaj ljudi prestrašla po telefonu s svojim globokim glasom.
V nemilost lenarjenju sem prepuščena še naslednjih nekaj dni. Da le TV ne bo pregorel:) Inventura današnjega dneva: oba dela Bridget Jones. In še kakšni Prijatelji me bodo obiskali. Upam le da današnja noč ne bo tako zelo dolga kot včeraj. Ooooo joooooj, pliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiis, neeeeeee!!! Spala bi!!! Spala.
ponedeljek, 21. januar 2008
Kiham, smrkam, ...
Ko sem prišla iz Brazilije, je bila utrujenost kar precejšnja. In sem bolj za hec kot za res rekla, da bi pa zdaj rabila kakšen teden bolniške, da se spravim na prave tire. Cel teden hodila okol kot zombi, ker nisem mogla spat. Zdaj sem pa res fasala. Nič drastičnega, nekaj prahladu podobnega – kiham & kašlam, grlo in nos se pritožujeta, da po celem mesecu sonca, res ne rabita te sive zime. Bi oporekala, pa ne morem. Mati… Sonca… :)
Jaz pa… Ostala sem doma. Se ob 11h privlekla iz postle, ker SPET nisem mogla spat ponoči!!! In potem se še sama s sabo dajem, če je bilo res treba ostat doma. Ker pač nisem invalid, če sem prehlajena. Se sama sebi opravičujem, da z glavobolom in bolečim grlom ne morem sedet v pisarni. Pa kaj se res moram? Včasih si želim, da bi res lahk brez slabe vesti ostala doma, če zbolim. Kadar gre pogovor o zdravju, sem pa najbolj glasna, kako je treba poskrbeti zase. C c c …
nedelja, 20. januar 2008
Money, money...
Tisti, ki ste spremljali naše brazilske dogodivščine, ste lahko prebrali, da smo imele tudi nekaj neprijetnosti z VISA karticami. In ko zdaj na to pogledam, ugotavljam, da je bila to ena zame zelo koristna stvar. Res, brez heca. Osvobodila me je obremenjenosti z denarjem.
Non-stop sem se pritoževala, da sem brez keša. Oz. če vam dam podnapise, v mojem jeziku to pomeni, da nisem imela enega kupčka, za ziher. Če se nevemkaj zgodi. In ker ta kupček ni rastel, sem živela v prepričanju, da sem broke. Pa nisem bila. Ma mi ne fali nič, čisto nič. Kar precej si lahko privoščim.
Odnos do denarja sem prinesla iz svoje družine. So me vzgjali, da je treba šparat. In ne po nepotrebnem zapravjati. In potem smo pri »nepotrebnem zapravjanju«. Sploh z mami tukaj ne prideva skupaj. Eno je, da je ona izjemno varčna oseba. Ko bi ji včasih že zakričala… ma daj privošči si že!!! Potem da so njej določene stvari čisto nepotrebne. Ponavadi takšne, ki so meni… No, ne nujno potrebne. Samo če mi je nekaj res všeč, si pač kupim. Rabim ali ne. Se izkaže tudi za čisto nepotrebno. Sploh kakšne cunjice, ki so posledica terapevtskega šopinga:)
Vir: http://pozitiva.blog.siol.net
Kaj je za koga ne/potrebno? Prioritete? Meni recimo čisto dol visi za avtomobile, drage cunje, fensi počitnice… So pa druge stvari v katerih uživam in mi za to ni težko plačati, včasih tudi malce več. V čem uživam? Recimo tole potovanje v Brazilijo je bilo ena velika uživancija in je bila vredna vsega denarja. Dobra hrana (predvsem druženje ob kakšni fajn večerjici), koncerti, vikend izletki, darilca za prijatelje in družino, knjige... Tudi če se grem zdravo prehranjevanje, to pomeni, da plačam več. Bio sadje in zelenjava, nerafiniran sladkor, sojino/ovseno mleko, polnorznate/pirine testenine… To stane. Malo kvalitetnejša kozmetika, takšna ki ima prilepljen kakšen »bio«, »eko« ali » brez parabenov« napis, tudi ni poceni.
Že v Braziliji sem imela boje sama s sabo. Med potjo se je izkazalo, da bodo določene zadeve stale precej več, kot smo planirale. In sem parkrat globoko vdihnila. Ker vedno je bilo tako, da sem si (smo si kar vse) tisti kraj res želela videt in zaradi tega tudi visoka cena ni bila tako huda stvar. Je pa zahtevala kak vdih več, ja. In potem to s karticami. Ja, za vraga. Že tako sem brez denarja in potem mi ga še ukradejo!!! Pa konec koncu ugotovim, da je bil samo denar. Me smo bile žive in zdrave, par dni z malo načetimi živčki, a nič neozdravljivega :) Ja, Olga, kot si sama večkrat rekla… Samo denar je to.
In zdaj dejansko… Sem brez kupčka. Ampak denarja imam pa več kot zadosti. In predvsem sem se končno nehala obremenjevat s tem. Menda potem začne kar sam pritekat. Meni je že. Včeraj sem v enem žepu našla (pozabljenih) 50 orjov :)
ponedeljek, 14. januar 2008
Pismo
Čisto ta pravo pismo. Napisano na roke, s kulijem. Me je pričakalo v nabiralniku, ko sem prišla iz Brazilije. Dogoletna prijateljica Željica me je razveselila z njim. Oooo, dobri stari papirnati časi. Ko v nabiralniku niso čakale samo položnice. In reklame.
Me je kar prijela nostalgija. V srednji šoli in še nekaj časa na faxu sem imela kar nekaj dopisovalcev. Najprej nekaj preko kluba Penfriendov, potem večinoma takšne, ki sem jih kje spoznala. Željico recimo v Italiji, kjer sva bili cimri v sobi, ko sva obiskovali tečaj italijanščine. Potem Jaki, s katero sva se spoznali na Cresu in čeprav se rekdo vidiva, sem vedno vesela njenega sončnega obraza in pozitivnih mailov. Sončica. Še nekaj dopisovalk je bilo iz teh tečajev italijanščine, samo smo s časom zgubile stik. No, eno sem pred kratkim zopet našla na Facebooku.
Maili, ja... Povozili papir. Pa vedno sem se kar tresla od vznemirjenja, ko sem v nabiralniku našla kakšno pismo. Zdaj se tresem iz drugih razlogov, ko odpiram položnice :)
Zabavne štorije so bile to. Kakšni dopisovalci iz Afrike so mene in tudi moje prijatelje pošteno zabavali. Zelo radi so imeli darilca. Eni bi žvečilne in kulije, kakšni so bili bolj zahtevni. Prijateljici Andreji je dopisovalec pisal, da bi imel nogometno žogo. Ker njegova vas igra proti sosednji vasi in bi jo rabili. Ok, žoga. Samo kako to poslati dol? Nenapihnjeno? In potem še pumpo? Se ne spomnim, kaj je naredila. V naslednjem pismu si je zaželel sexi-books in video kamero. Če se ne motim, sta potem končala z dopisovanjem.
No, jaz se bom z veseljem lotila pisanja pisma za Željo. Me že prsti srbijo. In kar čutim, da be bodo še boleli zraven, ker dejansko skoraj nič več ne pišem na roke. V Braziliji sem kartice, nekaj čez 20. In mi je bilo prav fino. Kavica, svež ananasov sok in kartice.
Me je kar prijela nostalgija. V srednji šoli in še nekaj časa na faxu sem imela kar nekaj dopisovalcev. Najprej nekaj preko kluba Penfriendov, potem večinoma takšne, ki sem jih kje spoznala. Željico recimo v Italiji, kjer sva bili cimri v sobi, ko sva obiskovali tečaj italijanščine. Potem Jaki, s katero sva se spoznali na Cresu in čeprav se rekdo vidiva, sem vedno vesela njenega sončnega obraza in pozitivnih mailov. Sončica. Še nekaj dopisovalk je bilo iz teh tečajev italijanščine, samo smo s časom zgubile stik. No, eno sem pred kratkim zopet našla na Facebooku.
Maili, ja... Povozili papir. Pa vedno sem se kar tresla od vznemirjenja, ko sem v nabiralniku našla kakšno pismo. Zdaj se tresem iz drugih razlogov, ko odpiram položnice :)
Zabavne štorije so bile to. Kakšni dopisovalci iz Afrike so mene in tudi moje prijatelje pošteno zabavali. Zelo radi so imeli darilca. Eni bi žvečilne in kulije, kakšni so bili bolj zahtevni. Prijateljici Andreji je dopisovalec pisal, da bi imel nogometno žogo. Ker njegova vas igra proti sosednji vasi in bi jo rabili. Ok, žoga. Samo kako to poslati dol? Nenapihnjeno? In potem še pumpo? Se ne spomnim, kaj je naredila. V naslednjem pismu si je zaželel sexi-books in video kamero. Če se ne motim, sta potem končala z dopisovanjem.
No, jaz se bom z veseljem lotila pisanja pisma za Željo. Me že prsti srbijo. In kar čutim, da be bodo še boleli zraven, ker dejansko skoraj nič več ne pišem na roke. V Braziliji sem kartice, nekaj čez 20. In mi je bilo prav fino. Kavica, svež ananasov sok in kartice.
Naročite se na:
Objave (Atom)
