10.06.2007
Sem prišla v Slovenijo za vikend. Za vikend na vikend v Dolnji kot k Manci in Igorju. In Dimu seveda tudi, da ga ne zanemarim.
Danes dolgo, mirno jutro. Daleč stran od ponorelega sveta. Zajtrk na terasi. Tople žemlce z maslom in domačo marmelado. Mmmmm. Rada imam takšne zajtrke. Rada imam dolga jutra. Da lahko imam dolg zajtrk. Še kaj preberem. Ali pa tudi ne. In samo… sem.
Sem še v pižami. Zelo udobno oblačilo, ki ga včasih ne odločim cel dan. Mi paše, da se tako malo pocartam in cel dan počnem … No, ne bi rekla, da nič. Pižamarske aktivnosti pač. Recimo temu na izi dan.
Sem na izi. Manca in Igor sta šla k sosedu po slamo in žaganje. Manca ureja vrtiček po principu permakulture. Moram še malo poguglati o tej temi. Čeprav vrtičkar ravno nisem. Se pa dobro razumem z rožcami. In mojim Vilijem – čili Vili.
Torej, jaz na terasi v pižami in pazim na Dima. Ja, seveda. Pazim Dima. Očitno sta mi mir in svež dolenjski zrak (in še kaj) prevetrila glavo. Zahotelo se mi je pisati. Sem dobila idejo, da bi pa mogoče pisala blog. Čeprav po drugi strani. … Nisem prav prepričana koliko sebe sem pripravljena razkriti. Pa zopet... Mogoče sploh ne bi bila slaba ideja. Se mi zdi, da je dosti ljudi okoli mene, ki me pravzaprav ne pozna. Oz. pozna samo delčke mene. Eni me poznajo bolj službeno, drugi z duhovne plati, potem kot prijateljico. Za ene sem vseved za prehrano, v zadnjem času svetovalnica za post. Punca, ki rada kuha (in malo manj rada pospravlja), posluša glasbo in hodi na koncerte. Ki ima tv škatlo le zaradi gledanja filmov, ker se ne znajde najbolje z daljincem. Ima rada delfine in kužke, sončnice in marjetice. In zeleno barvo. Tista, ki se (predvsem v zadnjih dveh letih) odkriva in odpira sebi in drugim.
Se spoznavam. In sem si vedno bolj všeč. Še vedno vlečem iz sebe. Oz. lahko rečem, da vlečemo. Življenje me vodi do ljudi in situacij, kjer se eni od drugih učimo. Če le želimo. Postavljamo si zrcala. Brez njih smo precej kratkovidni. Olia je lepo ponazorila v svoji knjigi (Brušenje diamanta-Pot učenja ljubezni). Imamo piko na nosu. Sami je seveda ne vidimo. Vidijo jo tisti, ki so zraven nas. In obratno. Zato torej brez težav rešujemo težave drugih, svoje pa… ne vidimo pike na svojem nosu. Ne vidimo. Je ovita v meglo čustev in subjektivnosti.
Zato sem hvaležna življenju. Hvaležna za vse ljudi in situacije, ki mi jih prinaša. Hvaležna za vse lekcije, ki mi jih daje. Da mi pomaga odstraniti meglo. Da mi pomaga rasti. Da mi pomaga spoznavati sebe. Vedno boljšo sebe.
Včeraj je bil zelo intenziven dan. Meditacijska delavnica. Delavnica za … hmmm… Za spoznavanje sebe seveda. Za krepitev intuicije. 5 meditacij, če se ne motim. Res močna izkušnja. Najbolj intenzivna je bila meditacija čiščenja čustevene krame in polnjenja z ljubeznijo. Kakšen pretok energij!!!!! Močno je bilo. Močno lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar