S frendico sva imeli babji večer - sva pojedli večerjo, pogledali en chick flick film (The Holiday) in seveda tudi modrovali, brez nama nikoli ne gre. Med drugim tudi o tem, kako težko je nekaterim prenašati tišino. Oooh, pa tako prijetna zna biti. Ali pač ne? Ko okoli sebe nimamo raznih šumov, kaj hitro iz nas privre kaj... mogoče, kar si ne bi želeli slišati? Ja, dejstvo je, da ko dejansko smo sami s sabo (brez zvočnih in ostalih kulis), pridemo v stik z delčki sebe, svojega bistva. Ki je v osnovi zelo fino, le da je včasih potrebno odstraniti še kaj prahu, da pridemo do tiste lučke. Tišina... Meni je prav fina. Zdaj jo že znam uživati.
Pravi... Vidiš zjutraj na busu, vsi imajo nekaj v ušesih? In sem se nasmejala. Ja,tudi jaz imam zjutraj nekaj v ušesih. Sem se hitro obranila. Od kar sem dobila tisto reč za v ušesa*, skoraj ne mine pot v službo brez. Jah, moja jutra pač. Jaz se za slušalke nekako skrijem. Mi dajo zavetje. Včasih potuho. Da si malo podaljšam svoje jutro, vsaj še do prihoda v službo. Da v bistvu sem sama s sabo. Hja, pač... Zjutraj rabim malo več tistega samo mojega časa. Časa, da zalaufam. In ni ga hujšega, kot če hoče kakšen (komaj) znanec na busu veselo klepetati. Kako služba? Ja, groza, res fuuul za delat. In vreme tudi... Hja, tako je pač v Luxu. Jooooj, ne mi delat tega! Tako pa ob preteči nevarnosti pokažem slušalke. Ej, ne morem govoriti, poslušam muziko :) Nič slabonamernega, nič osebnega. Sem bila pa zadnjič prav hvaležna sodelavki, tudi s slušalkami. Sva si samo pomahali v dobro jutro in nadajevali vsaka svojo jutranjo meditacijo.
* Vsako jutro znova sem hvaležna za to darilo. Hvala Staša in Slobodan.
Pravi... Vidiš zjutraj na busu, vsi imajo nekaj v ušesih? In sem se nasmejala. Ja,tudi jaz imam zjutraj nekaj v ušesih. Sem se hitro obranila. Od kar sem dobila tisto reč za v ušesa*, skoraj ne mine pot v službo brez. Jah, moja jutra pač. Jaz se za slušalke nekako skrijem. Mi dajo zavetje. Včasih potuho. Da si malo podaljšam svoje jutro, vsaj še do prihoda v službo. Da v bistvu sem sama s sabo. Hja, pač... Zjutraj rabim malo več tistega samo mojega časa. Časa, da zalaufam. In ni ga hujšega, kot če hoče kakšen (komaj) znanec na busu veselo klepetati. Kako služba? Ja, groza, res fuuul za delat. In vreme tudi... Hja, tako je pač v Luxu. Jooooj, ne mi delat tega! Tako pa ob preteči nevarnosti pokažem slušalke. Ej, ne morem govoriti, poslušam muziko :) Nič slabonamernega, nič osebnega. Sem bila pa zadnjič prav hvaležna sodelavki, tudi s slušalkami. Sva si samo pomahali v dobro jutro in nadajevali vsaka svojo jutranjo meditacijo.
* Vsako jutro znova sem hvaležna za to darilo. Hvala Staša in Slobodan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar